Perfección

Bedenje do jutra s prijatelji (ob dobri hrani in pijači :)), sledi dolgo spanje in lenarjenje.. še skupno preživljanje popoldneva, pa še ena zabava zvečer.. In da je vse še lepše je tukaj tudi Zablujena Generacija! Na žalost se nisem prebila do prvih vrst, ampak vse je za nekaj dobro, saj bi verjetno tam oslepela od njihove lepote :).In po zablujencih sledi še ena podobna noč.. Sprememba v teh dneh je, da sem danes celo malo več doma kot običajno. In da bom najverjetneje tudi spala doma. Kasneje seveda spet sprehod po lentu in ognjemet. Zabave res ni nikoli preveč :).

So tudi stvari, ki mi manjkajo, ki jih pogrešam. Pa vednar ni smiselno, glede na to da ni obojestransko (pogrešanje). Vse se maščuje.. Upam :). No vsaj trudim se s tem da se skrijem pred prizadetostjo. In da igram tole veliko brezbrižnost. Potlačevanje..

Da, poleg te velike nepopolnosti je vse popolno.

------------------

..

It was you
who chose to end it like you did
I was the last to know you knew
exactly what you would do
And don't say
you simply lost your way
They may believe you
but I never will
never again (will I miss you).

Empress

---------

This doomed empress is waiting for you

to perish anytime soon

Don't look in her enchanting eyes

for thou will swoon

.

The truth is not elusive

so open your eyes and see

Indulge in earthly thoughts

and life will come to thee..

Festival Lent
Lepo se obleči in se sprehajaj po modni pisti.
Tako bi ga opisala z enim stavkom. Povsod bodo oči na pecljih čakale na nekaj novega.. Tako v pričakovanju so in ves čas zgleda kot da nekoga iščejo. Nekaj zase..
Koncerti niso pomembni.. samo naglejmo se. Saj ne pravim da so vsi takšni, ampak kar lepa večina. In potem še od povsod v tebe buta tisti vonj po palačinkah.. vsem sladkem in dobrem. Ne rabiš biti lačen in gotovo boš kaj poskusil. Skoraj se ne moreš izognit, saj te vso to ozračje naravnost sili.
Je pa še vedno nekaj dobrega za krajšanje dolgčasa :). Malo se sprehodiš, srečaš koga poznanega (tudi zelo stare prijatelje).. Sicer vsake toliko malce močneje oprimeš torbico (ni mišljeno nesramno.. ampak če pa imaš včasih res občutek..).
Hecno je, ko prijateljica idealizira največjega čudaka, zaradi pomanjkanja izbire :).. In to rees čudnega. Zna biti zanimivo.

Toti naš Maribor..
Premalo ljudi in vedno več prostora kam bi šel. Potem se lepo razkropimo in dobiš občutek, da je vse prazno. In še ta nevarnost.. Ni večera oziroma noči, da te ne bi vsaj enkrat spreletel srh.. Bi bilo dobro nabaviti solzilec. Ampak potem bogi neznanec, ki želi vprašati samo v kateri smeri mora iti da bi prišel do.. :)

-------
Če ponujaš prijateljstvo nekomu, ki želi ljubezen, je prav tako, kot da bi ponujal kruh tistemu, ki umira od žeje.

Knew the signs wasn’t right
I was stupid, for a while
Swept away, by you
And now I feel like a fool

So confused
My heart’s bruised
Was I ever loved by you?
Out of reach, so far
I never had your heart
Out of reach, couldn’t see
We were never met to be

Catch myself, from despair
I could drown if I stay here
Keeping busy, everyday
I know I will be ok

But I’m
So confused
My heart’s bruised
Was I ever loved by you?
Out of reach, so far
I never had your heart
Out of reach, couldn’t see
We were never met to be

So much hurt, so much pain
Takes a while to regain
What is lost inside
And I hope that in time
You’ll be out of my mind
I’ll be over you

And know I’m
So confused
My heart’s bruised
Was I ever loved by you?
Out of reach, so far
I never had your heart
Out of reach, couldn’t see
We were never met to be
Out of reach, so far,
You never gave your heart
In my reach, I can see
There’s a life out there for me
:)

Pridejo dnevi ko je vse črno. Ko se že sprašuješ kako izgledajo barve in si sploh ničesar prav ne želiš. Vseeno je kaj se zgodi.. vse bo slabo in narobe.

Tudi večni optimisti imajo take dni. Še tisti, ki menijo da zmeraj vplivajo na svojo voljo. In še jaz imam take dni.

Ko zaideš v ta oblak moraš preprosto pustiti, da se razkadi. Z otepanjem samo sprožiš podivjanost in ničesar drugega.

Črna.. na zunaj in navznoter. Vse kar ni črno so blede usnice, ki potemnijo ob eni napačni misli. Žalost.. tista čista globoka žalost. Ne.. ne pozna tolažbe. Za te vrste žalosti je niti ni. Ne obstaja. Če bi.. bi bili vsi srečnejši.

Rada te imam.. Kako sem te največkrat poklicala? ..miska :) -zaspi, le zaspi

Pred dvema letoma se mi je valeta zdela skoraj nekaj najpomembnejšega. Pa saj je za tista leta tudi bila. Sedaj pa ko sem bila samo gledalka sem jo lahko v pravi količini zajela. Brez nervoznosti in žalosti ob slovesu. Morem priznat, da me je ob njihovem plesu prav vleklo na plesišče, da bi se jim pridružila, saj so prišli spomini na čas ko smo se resnično zabavali. Vse tiste plesne vaje.. nič preveč resnega.. In kavbojska polka! Ta ples naravnost obožujem. Pa saj sem tako imela blizu sebe plesalca z valete izpred treh let.. pa na žalost niso bili vsi plesi enaki takratnim :).
Je pa grozno, ko nekateri ne vedo da je manj več. Kar groza me je oblivala na začetku.. pa sem se navadla. Žalosno da je bila taka večina.. Pa saj bodo spregledali. Tudi jaz sem :), čeprav je bila pri meni manj huda oblika.

Mogoče bom objavla kake slikice.. ampak samo mogoče :)

Konec! Tako težko dočakan. Samo še par sproščenih dni.. potem pa pridejo TISTI dnevi. No pa smo že na sredini.. drugo leto se je izteklo. Malo mi je neprijetno ob tej misli. Samo še enkrat toliko pa bo zares konec. Tistega konca pa se ne veselim najbolj.. Če je do sedaj minilo tako bliskovito, verjamem da drugič ne bo nič drugače. Sicer pa sedaj tole ni najbolj pomembno :)

Zdi se mi da je današnji dan tako pomemben.. dan tisočih pomembnih dogodkov, jaz pa nimam časa za njih. Recimo eden najpomembnejših so Il Divo (resnično božanski:)) danes v Ljubljani. Nekaj kar res ne bi smela zamuditi, pa vendar.. Tukaj je tudi Piše se leto.. sicer pa to ni najbolj pomembno. No pač enega najboljših koncertov bom zamudila. To pa ja ni nič takega :). In še nekje je neka zabava.. Ogromno vsega kar si jaz želim doživeti torej. Pa ne gre.. Sicer pa ima vse svoj razlog (se tolažim :)).

Češnje. Zjutraj se zbudim z mislijo na njih. Še vsa zaspana najprej s pogledom iščem kje so. Še vedno so tam! Samo name čakajo. Samozavestno rdeče udarjajo sredi pol temnega prostora. Prav nastavljajo se, saj vedo da so v tej svetlobi še lepše. Kot magnet me povlečejo k sebi. Počasi se približam.. In roka kar sama poseže..


Tako dolgo ne pišem, potem pa začnem s češnjami.. Ja pač mi veliko pomenijo :). Ne vem od kdaj. Res je bil vsako leto velik dogodek, ko so se začele pojavljati na vejah in se svetiti v tem pomladnem soncu. Pa vendar so letos nekaj tako posebnega.. No vredu, saj ne bom več o tem :). Ali pa bi povedala še, da so.. pa ne. Ne bom :)

Saj so tudi druge stvari.. Katere že? Pač pred nami je še samo en naporen teden. Samo še eden! Izmed vseh tistih. Pa vendar potem ni niti pol toliko tednov.. Pa se spet začne. Ponovno. Nikoli se zares ne konča. Pa vseeno je prav tako. In tako mi je tudi všeč. Saj bom nekoč hrepenela po teh tednih. Še celo teh ki so sedaj za mano in tem ki pride.

Čez točno mesec dni pa bom zrla v modro nebo brez oblačka in čutila na sebi močne sončne žarke, ki se bodo odbijali od umirjene morske gladine. Takrat se mi bo mogoče za hip zazdelo da je vse popolno.. Pa vendar ne bo.