Češnje. Zjutraj se zbudim z mislijo na njih. Še vsa zaspana najprej s pogledom iščem kje so. Še vedno so tam! Samo name čakajo. Samozavestno rdeče udarjajo sredi pol temnega prostora. Prav nastavljajo se, saj vedo da so v tej svetlobi še lepše. Kot magnet me povlečejo k sebi. Počasi se približam.. In roka kar sama poseže..


Tako dolgo ne pišem, potem pa začnem s češnjami.. Ja pač mi veliko pomenijo :). Ne vem od kdaj. Res je bil vsako leto velik dogodek, ko so se začele pojavljati na vejah in se svetiti v tem pomladnem soncu. Pa vendar so letos nekaj tako posebnega.. No vredu, saj ne bom več o tem :). Ali pa bi povedala še, da so.. pa ne. Ne bom :)

Saj so tudi druge stvari.. Katere že? Pač pred nami je še samo en naporen teden. Samo še eden! Izmed vseh tistih. Pa vendar potem ni niti pol toliko tednov.. Pa se spet začne. Ponovno. Nikoli se zares ne konča. Pa vseeno je prav tako. In tako mi je tudi všeč. Saj bom nekoč hrepenela po teh tednih. Še celo teh ki so sedaj za mano in tem ki pride.

Čez točno mesec dni pa bom zrla v modro nebo brez oblačka in čutila na sebi močne sončne žarke, ki se bodo odbijali od umirjene morske gladine. Takrat se mi bo mogoče za hip zazdelo da je vse popolno.. Pa vendar ne bo.