Na morju se zmeraj predajamo sproščujočemu branju, katerega čar je da je neobvezno. In letos sem prebrala najboljšo knjigo v življenju. Zares. Pod marmornim nebom - John Shors (ljubezenka zgodba o nastanku Tadž Mahala). Knjiga se me je tako dotaknila, da še sedaj mislim na njo in obnavljam dogodke. Tako čudovita in hkrati tako žalostna, da ne prebereš poglavja da se ti ne bi orosile oči. Pa ne samo to.. Lahko te popade takšn jok, da se zlepa ne pomiriš (preverjeno :)).
Tadž Mahal
Verjamem, da bom nekoč obiskala ta kraj in takrat bom to zgodbo ponovno podoživela. Verjela bom, da ga je res gradil Isa, ki je tako ljubil svojo Lastovko. In da je na zadnjem položenem marmornem kamnu, zares vklesano njuno ime.
Odlomek (zadnji izdihljaji knjige):
Kako se posloviš od nekoga, ki ga ljubiš? Obstaja beseda, pogled, dotik, ki pomiri bolečino v srcu? Toliko stvari sem spoznala v tem življenju, nisem pa prebrala nobene knjige, ki bi me naučila o takšni ločitvi. Hotela sem biti močna, kajti smrkanje ženske ni bilo nekaj, kar naj bi slišal na začetku potovanja. Toda mojih čustev ni bilo mogoče pomiriti.
»Ostani,« sem zamrmrala, »prosim, ostani.«
»Našla me boš,« je zašepetal. »Vedno si me … našla.«
Čutila sem, kako življenje polzi iz njega, in ga tesno objela, kakor da bi mu moje roke lahko preprečile odhod. »Me boš vzel s seboj?« sem vprašala, poljubljala sem njegove solze, ga okušala. »Prosim, prosim vzemi me s seboj.«
»Z mano … si. Zmeraj si bila.«
Njegov glas je postajal šibkejši, zato sem se sklonila bliže.
»Te zebe, ljubezen moja? Ti je vroče? Kaj naj storim zate?«
»Poljubi me.«
Napravila sem, kar me je prosil, in si želela, da bi lahko skočila tri desetletja nazaj, si želela, da bi bila spet mlada. Pobožala sem ga po laseh, ki so bili zdaj beli. »Hvala, ljubi moj, da sem se zaradi tebe počutila tako celo.«
»To si storila sama.«
»Morda. Ampak brez tebe sem le jaz, s teboj pa sva midva,« sem zašepetala, medtem ko so mi solze padale na njegovo brado. Oči so mu zadrhtele in nekaj je zamomljal.
»Našla te bom,« sem rekla. »Našla te bom, prekritega s kamnitimi okruški, in ti pomagala graditi v raju.«
»Obljubiš?«
»Obljubim. In spet bova živela samo kot eden.«
Nepremično me je gledal. »Ljubim te, Lastovka.«
In potem me je zapustil.
