Gradove v oblakih razsula je...
Pa je konec. Odcepili smo se od čudovitega otoka Vis in se vrnili v veliko manj čudovit Maribor. Saj ne, da si majhen delček v meni tega ne bi želel, vendar smo za seboj pustili.. preveč. Kot bi rekel Marin: zapustili smo umirjen ritem življenja (ki mu je tako všeč.. ah ja) in se vrnili na beton poln gneče, vročine, kriminala.. Ne, on bi povedal bolje :).
Je kaj hujšega kot se posloviti se od ljudi, na katere se navežeš in si dajati obljube, da se še vidite ob tem pa si vsak pri sebi ponavlja tisti MOGOČE. Sicer pa je vse mogoče, upam.
Že zdaj pogrešam te večere pa naj so bili kakršnikoli. Tiste nasmehe, hojo :), prijaznost, zgodbe... celo tiste malenkoti, ki so me takrat motile.
Sedaj sem pa tukaj.. kjer je ozračje tako žalostno. No, pa saj bo minilo.
Zgodbe in slike iz Visa pa še pridejo :).
-----
Nekateri pridejo v naše življenje in hitro odidejo. Drugi ostanejo nekaj časa in pustijo sledi v naših srcih. Potem nikoli nismo več enaki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar