Je to, kar čutim, ljubezen? Ali enost, ki presega celo ljubezen? Kajti ljubezen je človeško čustvo, tisto, kar čutim zdaj, pa je onkraj vsega zemeljskega. Preveč popolno je, da bi se ga domislili smrtniki. Isa je namreč z menoj, in ko mi obraz odreveni in pritečejo solze, vidim le njega. Smej se. Joče. Objema me in šepetava, medte ko se dogorevajo sveče.
»Kako te pogrešam,« rečem kamnu. »Boš prišel k meni v sanjah?«
Čeprav ne dobim odgovora , vem, da bo. Alah je nemara res vzel Isovo telo, toda v resnici ni odšel. Včasih ponoči govoriva; pogovarjava se o najinem Tadž Mahalu, o najinem otroku. Še vedno mi pravi Lastovka.
Z rokami se dotaknem marmorja in spet začutim Iso. Tukaj je. Mati sedi z njim, pa tudi Dara in oče. Tudi Ladli čutim. Dobro so razpoloženi in mladi so kot letni časi. Kmalu se jim bom pridružila..
Mnogi se bojijo smrti. Toda jaz se je ne. Kajti okusila sem enost, ki ji pravimo ljubezen. Smrt je ne more ukrasti. Niti skaliti.
Ne, svojo ljubezen bom vzela s seboj, kamorkoli bom odpotovala.
In vzdržala bo.