Kako si?

"Je vse v redu, Holly?" Sharon jo je objela čez ramena.
Holly je zavzdihnila. "Vsakič, ko me kdo to vpraša odgovorim ´vredu sem, hvala´, vendar to ni res. Si ljudje zares želijo vedeti, kako si, ko te vprašajo, ali so samo vljudni?"
Holly se je nasmehnila. "Ko me bo naslednjič soseda vprašala, kako sem, ji bom odgovorila, da najlepša hvala, vendar žal nisem najbolje. Da sem potrta in osamljena. Jezna na ves svet. Da sem ji nevoščljiva za njeno popolno družinico, da pa nič ne zavidam njenemu možu, ker mora živeti z njo. Potem ji bom povedala, da imam novo službo in da sem spoznala veliko ljudi; da se poskušam postaviti na noge, vendar ne vem, kako naprej. Povedla ji bom še, kako me spravljajo ob živce ljudje, ki pravijo, da čas zaceli vse rane, ker po drugi strani govorijo tudi, da ljubezen zori s časom, kar me bega, ker to pomeni, da dlje kot Gerryja ne bo, bolj ga bom pogrešala. Povedala ji bom, dase rane sploh ne celijo in da imam vsako jutro, ko se zbudim v prazni postelji, občutek, da mi je nekdo v rane nasul soli."
Holly je globoko zajela sapo. "Potem ji bom povedala, kako pogrešam moža in kako nesmiselno se mi zdi živeti brez njega. Pojasnila ji bom, da me življenje brez njega sploh ne zanima in da komaj čakam svoj konec, da se mu pridružim. Najbrž bo kot vedno rekla le ´dobro´, poljubila moža v slovo, sedla v avto, odpeljala otroke v šolo, šla v službo, prišla domov, pripravila večerjo in z možem skočila v posteljo, medtem ko se jaz v vsem tem času ne bom mogla odločiti niti, kakšne barve bluzo naj oblečem za službo. Kaj praviš?"