Če bi začela pisati pred kako uro ali dvema, bi gotovo povedala, kako je lepo danes.. tako sončno in veselo. Povedala bi kako sem bila presenečena in v manjši zadregi.. zdaj pa je to še zadnje, kar polni moje misli.
Ne, nisem slabe volje. Muči me samo krivica, ki se mi zdi da se mi dogaja. V očeh enih sem res ena izmed najslabših ljudi pod soncem.. Sebe si nikoli nisem znala predstavljati kot nekoga, ki ga nekdo dejansko ne bi maral. Mogoče to zveni malce samovšečno, ampak zares. Nisem ravno počela stvari, ki bi druge lahko tako zelo motile. In še zdaj ne počnem nič takega, kar bi druge moralo zanimati. Nič od tega se jih ne tiče.. jaz se jih ne tičem. Naj mislijo, kar želijo (pa četudi ne vedo celotne zgodbe iz sploh moje strani), dokler mi kakorkoli s tem ne škodijo. Ne mislim se vsiljevat, saj je dovolj drugih, ki si jemljejo čas zame in me imajo dejansko radi. Ki me sprejmejo takšno. Občutek imam, da na koncu ne bom jaz na škodi.. sami sebi škodijo s tem, da so zapolnjeni s sovraštvom (sicer močno upam da temu ni tako). Z obsojanjem ne dosežeš ničesar.
Pa kaj bi se obremenjevala s tem in bi jim ugodila.
Ne vem kakšna sem.. dobra, slaba? Morda le malo zmedena. To so najverjetneje opazili čisto naključni ljudje, ki jih sploh ne poznam. In če me vidijo takšno.. me najverjetneje še najbolje poznajo :)

Da pojasnim in s tem zapolnim svoje misli..
Pred kakšnim tednom je pozvonil nek fant mojih let (najverjetneje malo starejši) in jaz vsa zasuta tečem odpret. V rokah sem imela, mislim da neke knjige, papirje (pač vse živo), pri ušesu pa še telefonsko slušalko. Oba sva bila rahlo presenečena.. ker sem odprla res v zadnjem hipu in nisem pričakovala koga novega. On začne razlagat zakaj je prišel, jaz se pogovarjam po telefonu, mu rečem če malo počaka.. s težavo odložim telefon, vzamem tiste papirje, ki mi jih je ponudil ( ob tem se večina razleti po tleh).. bilo je kar nerodno vglavnem. Zdi se mi da še nikoli nisem delovala takoo zmedeno :). Torej.. mine nekaj dni, ko se ta fant spet pojavi na vratih. Ravno sem bila neprimerno (ali premalo-se ne spomnim dobro) oblečena, da bi odprla in se mu kr čez vrata 'derem', da nikogar ni doma. Pol mi pove, da bo prišel drugič :). Tudi prav.. In danes tako spet zvoni (jaz ponovno sama) in moram priznat da sem se kar razveselila. Končno malo družbe. Pove da je že prišel, jaz pa da se spomnim.. in vpraša če smo prebrali tiste liste. Jaz malo v dilemi (saj jih nismo) mu rečem da smo jih :).. in da ne bomo nič imeli. On se malo začudi.. pa reče da gre o neki gradnji in da nič ne rabimo imet, samo če se strinjamo. Malo v zadregi, mu priznam, da vbistvu nismo prebrali no.. (se nasmeji :)) pa reče, če mi jih lahko še enkrat da in da se bo vrnil. Jih nekak nerodno (spet! :)) sprejmem.
Torej.. kaj sem že želela s tem povedat? Tako dolgo je trajalo, da sem izgubila nit.. mogoče sem res malce preveč razvlekla, kaj tako nepomembnega, ampak mi je ostalo v spominu. No.. zdi se mi, kot da me ta fant že pozna. Res da ne ve o meni tistih vseh podatkov, ki pa niti niso tako bistveni.. Ampak tako naraven kot pa si ko si doma.. nisi nikjer. In on je že trikrat naletel na pravo mene.