Mislim, da živim samo še za vikende. Vse do takrat je samo neko čakanje, da se konča. Nekakšna priprava.. Saj se ne gre samo za zabavo, predvsem za tisto upanje.. ampak seveda tudi za zabavo :)

Naslednji cilj je dočakati sobotno dijaško zabavo. Pa spet ne gre le za to.. nasploh da bo sobota. Ki ni le dan brez pouka, ampak ima druge veliko boljše plati. Ima tako poseben čar, ki se mu ni moč upreti.

Me ljubi, ne ljubi.. ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi, ljubi, ne ljubi...

In popoldneve si krajšam s takšno neumno 'igrco'. Popolnoma nelogično in neresnično. Predvsem neresnično, ker se ponavadi ne izide čisto lepo :D. Potem pač pomislim, da se to ne šteje, ker je marjetici morda kdaj odpadel kakšen listič in to ne velja :). Mora biti popolna. Sicer pa je samo za hec ;)