Pa sem prebrala svojo ljubo knjigo. Na žalost, ker me je spravljala v res dobro voljo. Verjetno pa so doma vsi veseli, ker ne bom več doživljala nenadnih napadov glasnega smeha. Danes je bil en res neustavljiv. Po koncu se skoraj petnajst minut nisem mogla niti premaknit. Mama je prišla pogledat če je vse vredu z menoj. Razložila sem ji celo zgodbo, pa ni kazala ravno zanimanja. Pojma nima kaj zamuja.
Ni več knjige.. ni več smisla.

Čez pet minut:
Morala sem.. prenehat s pisanjem.. za nekaj minut.. ker me je napadla.. jooj.. orjaška žival! Zares! Mislim da sem zbudila vse sosede. Še vedno sem pretresena..

Kje sem ostala.. aja, želela sem napisati najlepši stavek iz knjige, ki me je tako ganil:
Ta nasmeh je nasmeh dveh, ki se razumeta v svojem bistvu, ki vesta, da sta si usojena za vse večne čase.
Kako lepo, an?

Sedaj pa sedim tukaj s svojim dragim prijateljem po imenu Pips, ki mi rešuje življenje. Malo se mi že vrti od njega. Verjetno zato, ker sem zajeta v njegove hlape. Če se mi prav zdi, tudi Murija nekam zanaša. Saj bo.. rada ga imam. Pips namreč :)

Ja.. in danes sem skoraj drugič v življenju poskusila hostijo :). Skoraj.. mislim namen sem imela, čeprav ne bi smela, baje. Mama me je spodbujala, ampak raje nisem. Prvič: skrbelo me je, da ne bom pravilno prejela, ker se pač nisem nikoli poučevala o teh stvareh; Drugič: mogoče ni najboljša in zakaj bi si kvarila okus; in Tretjič: najbolj me je skrbelo, da v petah (ki jih nisem najbolj vajena) ne bi bila stabilna na tisti debeli preprogi (vsaj zgledala je precej debela) in bi poletela duhovniku v naročje. Take sramote še jaz ne bi prenesla.
Čeprav me res zanima kakšna je.. Naj gre nekam ta radovednost.

Ni je bolj grozne stvari, kot da ti gre nasmeh ravno takrat, ko ti res ne bi smelo it. Recimo v tišini sredi cerkve. Saj sem se zadržala. Koomaj. Ko sem prekrila roko usta. Komu pa ne bi bilo smešno, če duhovnik sredi molitve na veliko zeha. In ne da bi dal roko pred usta, kar z onim medzehom glasom nadaljuje. In to vees čas. Sem že mislila zapustit cerkev, ker da ne bi izbruhnila.
Našli smo pa tudi v klopco vrezan podpis moje mame, ko je bila še mlada in obiskovala to cerkev. Zanimivo. Da se gre podpisat v cerki..

Drugače pa je dan potekal mirno :)

Zaroli moj komad... heeeeeeeeeeeeeej saj veš.. :)