Ljubljana

Dolgo se že nisem vozila z vlakom in tudi nikoli se nisem znašla med vsemi tistimi peroni. Z Živo in njeno sošolko (pridružila se je čisto po naklučju) smo sedle na pravi vlak, ki se je počasi (res zelo počasi:) ) premikal proti Ljubljani. Bilo je prijetno in kar zanimivo.. kar tako brezglavo se odpraviti nekam in brez pravega cilja.
Stopiš na tla tega 'velemesta' po kar nekem času se pač malo iščeš, an :). Živina sošolka je šla po svoje, tako sva ostali sami sredi nečesa ne preveč znanega. Saj sva se kar zašli.. najprej sem opazila čudaške ljudi.. ogromno ljudi, toliko kot jih v Mariboru ne vidiš nikoli. Imela sem občutek, da me vsi opazijo, in prav dajem vtis, da nisem od tukaj. Potem pa sem ugotovila, da ne vedo niti, da obstajam :), pa nič hudega.
Prav vse ni bilo ravno prijetno, ampak se je kasneje izkazalo za dobro. Tisti neprijetni pripetljaj na začetku (v Zari) bom raje izpustila.. navali čustev pač :). Nakupovali sva, po veliki ugotovitvi, da je bolje, da se nikoli več ne odločiva za nekaj, ko ne bova vedeli kaj naj pričakujeva.. in da ljudje niso vredni laži, truda in vsega kar sva prestajali takrat, če tega ne znajo ceniti! Začetek je bil torej malce turoben. Pa vendar je bilo zanimivo in ponosni sva bili, da zmoreva vse to sami. Jedli sva v prijetni restavraciji, hodili po centru in ugotavljali, da obstaja toliko super ljudi. Da je mesto raj za tiste, ki iščejo nekaj posebnega, zanimivega.. torej za naju :). Spoznali sva prodajalca značk, ki je bil zelo prijazen. Najbolj vesela od vsega sem bila teh značk. In bilo so kot naročene zame.. če se vrnem kdaj v kratkem v to mesto, se bom samo zaradi tega.
Dan je potekal mirno in vedno bolj sem bila navdušena. Toliko lokalov.. z Živo sva se že odločili tudi, kje bova živeli, ko bova študentki :).
Ko se je bližal večer je postajalo vse še lepše. Zažarelo je v množici luči in ljudi. Dobili sta tudi družbo in skupaj smo zavili še v Metelkovo ulico.. Popolnoma podoben prostor, kot ga imamo pri nas. Na žalost samo, da je čas tako hitro minil, in je bil čas za vlak. Zdelo se mi je tako neverjetno, da bova znali sami najti pravi tir in peron med toliko smermi. Najprej ko je vlak že pripeljal, sva ugotovili, da sma na napačnem mestu. Pa vendar sva našli prave ljudi, ki so nama pokazali pravo pot. Najprej se mi je zdelo, da bova pristali kar nekje na enem koncu Slovenije, daleč od doma. Peljati se v neznano, vmes prestopiti na drugi pravi vlak, je bilo sila zanimivo :). Bila sem resnično utrujena, ampak pot je stekla gladko, kot bi to počeli vsak dan. Čeprav je na začetku zgledalo, kot da sva prišli zaman. Uspeh je bil vendarle popoln! :)