Ko je vse tako lepo, da še nekaj zelo slabega ne uniči tistega občutka sreče. Oboje je prisotno, vendar dobro zalije slabo, da se izgubi v vsej tej lepoti. Izgine. Je izrinjeno. Najprej pride tisto zavedanje, ko zaznaš in se vključiš v dogajanje. Komaj po tem se prikaže tisti nasmeh poln zadovoljstva. Prepojen s srečo in tako globoko hvaležnostjo. Čez čas seveda malce pobledi. Ni enako močno. A zadovoljstvo ostaja. Še dolgo.. Tudi če je od takrat nekaj dni.

Počitnice.. čas, ko si morem sama ustvariti dogajanje. Nič ne pride samo od sebe. Želim si tudi, da bi naredila kaj koristnega, a mi ponavadi ne uspe. Ne vem, če ima sploh smisel vztrajati. Zato bom raje nadaljevala v tem tempu kot do sedaj. Torej veliko zabave in spanja -).

Tako sedim sredi popolnega sveta in razmišljam. Naj grem po poti dalje, kjer me čaka še veliko novega? Lahko si izberem ljubezen, srečo.. karkoli. Vse to je moje. Samo moje. Nihče ne bo nikoli del tega. Sama bova s tistim 'sladoledarjem', ki mi deli te kepice barv, katerim sama pripisujem pomen.
Grem dalje po tisti ozki potki, ki sem si jo ustvarila. Kamne zmečem v vodo, da se utopijo in s tem izgubijo svojo slabost za vedno. In vedno znova. Potem prispem na cilj. K tistemu posebnemu delu sebe. Najraje bi bila ujeta v tem svetu za zmeraj. Tako pomirjajoče je.. tako lepo in popolno.

~~~~~~~

In every life we have some

trouble

But when you worry

you make it double

Don't worry, be happy

~~~~~~~

Če ljubiš nekoga, ga pusti da gre. Če vama je usojeno, se bo vrnil.

Ljubezen ni odraz enega samega dogodka, enega samega pogleda ali dotika. Ljubezen se v človeka prikrade počasi in potiho ... in potem se enkrat enostavno zaveš, da imaš nekoga neskončno rad. Zaradi množice vseh njegovih dejanj, pogledov, besed, dotikov, čutenj ... ki ga delajo takšnega, kot je. Mogoče se tega zaveš medtem, ko misliš nanj in ga neskončno pogrešaš, ali pa ko ga pogledaš v oči in v njih najdeš vse, kar obožuješ.

Nikoli nisem verjela v ljubezen na prvi pogled. No.. že dolgo ne verjamem -). In zame je 14. februar lep dan (danes še posebej, ker je tako toplo in prijetno -)), čeprav je za večino navaden ali celo slab dan. Četudi vem.. oziroma sem skoraj prepričana, da se me tista prava ljubezen ne bo več 'dotaknila'. Minila je..

Včasih se mi zazdi, da začenjam spoznavati še več, še nekaj globjega. Ko imaš nekoga neizmerno rad, vendar ob njem ne občutiš tiste slepe zaljubljenosti, ampak preprosto nekaj nepojasnljivega in vendar čudovitega. Želim si, da bi se to že enkrat primaknilo bližje, a si vseeno želim, da potuje počasi. Tako počasi kot sedaj.

- Z ljubeznijo

Včerajšni dan.. zdi se mi da že dolgo ni bilo tako prijetnega dne. Nimam pravega razloga zakaj mi je bilo včeraj vse tako zabavno, ampak bilo je.
Zjutraj sem sicer spet delila jabolka in letake ter prosila za podpise razne osebe, ki so povečini bile dve leti mlajše -). Ampak vsa ostala družba je bila zabavna.. Sledilo je nakupovanje, ki pa se je najprej nagibalo v eni smeri - pust, vendar se je po številnih neuspehih obrnilo v drugo smer. Meni ljubšo.. torej nakupovanje oblačil za vsak dan (pravzaprav sem si kupila nekaj za pod oblačila -) lepo in..).
Sledil je pač en del dneva, ki ni bil posebej zanimiv a vendar prijeten. Večer pa.. Sicer res nič posebnega, ampak.. ne, je bil poseben -). Najprej kar zabaven film. Ne ravno zabaven, ampak zanimiv. Grozljiv.. Proti koncu skoraj nisem gledala, ker ne bi prenesla -). In potem je bilo vse ostalo prav tako zanimivo.. toliko nakličij in toliko vsega.. ah
-)

Dopisano ob 16:55

Občutek, da ti nekaj manjka. To se mi dogaja že od nekdaj. Ponavadi ne poznam vzroka ali pa kaj/kdo je tista stvar, ki mi manjka. Sedaj pa je drugače.. vem kaj/kdo je tisto. Na žalost. Tako drugače je. Tako pusto in daleč.
Če osebi postane vseeno, potem je skrajni čas da tudi meni. Res je malce predolgo trajalo.. zdelo se je da bo večno. Pa je očitno zelo daleč od tega. Najverjetneje ne bom jaz tista, ki ji bo nekoč žal.

'Trimčkanje' z Niko po gozdu je pomagalo -).. za nekaj časa. Tek in tiste vaje.. je bil že skrajni čas in prav gotovo bom to počela še velikokrat. Sprošča..

(Manjka mi.. res on? Ja očitno!)

Toliko let čakaš, da se znebiš teh obrazov, da jim ubežiš. Tako se jih navadiš in čez čas tako nagledaš, da jim preprosto moreš zbežat.. In potem je prestop v srednjo šolo najboljša rešitev za to. Tako svobodno zakorakaš med nove in še zanimive ljudi. Pozabiš na mlajše in dolgočasne. Zdi se ti, da so preteklost, ki je več ne boš doživel.
In potem pride informativni dan.. žalost. Ti ljudje pridejo za teboj in spet jih imaš v svojem življenju. Ne moreš zbežat.. povsod so! Nič ni večno popolno. Novi in zanimivi odidejo še preden si jih dobro uzrl. Nadomestijo pa jih tisti, ki si niti najmanj nebi želel.

Sicer pa je bil dan zanimiv :). Zelo.. Čeprav dan za obisk mlajših, vendar se je nabralo kar nekaj starejših, ki sem jih pogrešala pa nisem tega niti vedela. Spoznaš, da so ene izmed teh oseb tako zanimive.. in spoznaš nove, tiste ki jih imaš ves čas pred očmi, a ni priložnosti za kaj takega.. je prav tako lepo :)



Gledam te, poslavljaš se in greš,
za sabo puščaš tisoč besed,
nikoli se več ne ozreš,
med nama je vse izgubljeno,
toliko še neizrečeno.

Tvoje besede so hladne kot led,
bodejo me naravnost v srce
ki bilo le zate je
rabim te a tega ne priznam,
odhajaš, odrivaš me stran.

Vedi raje umrem kot da bi te delila
da bi zate bila druga violina,
vem da dal ji boš vse, ona te bo ljubila,
imela, imela vse.

Kdo mi bo brisal solze,
kdo me bo v temi objel,
kdo bo zacelil rane,
ko ti boš odšel?

.............
A traffic jam when you're already late
A no-smoking sign on your cigarette break
It's like ten thousand spoons when all you need is a knife
It's meeting the man of my dreams
And then meeting his beautiful wife
And isn't it ironic...don't you think
A little too ironic...and, yeah, I really do think...

It's like rain on your wedding day
It's a free ride when you've already paid
It's the good advice that you just didn't take
Who would've thought... it figures

Life has a funny way of sneaking up on you
Life has a funny, funny way of helping you out
Helping you out
-------------------------------------------------------


Išem popolno jabolko. Brez vdolbinic, čudnih lis ali drugih napak. Lepo na pogled in prijetno, ko se je dotaknem. Če ni takoj popolna, jo sama oblikujem v le to. Sicer ne zgleda več najlepše.. ampak končno se ji le lahko predam.
Nisem še našla tako popolne, kot bi si želela. Vsaka ima vsaj eno napako, brez katere bi bila boljša. Morda pa iščem napačno.. lahko, da je prav tista nepopolna veliko slajša!

ŽNET

Prijateljice za vedno, v dobrem in slabem, brez očitkov, slabe volje.. Tako je kazalo še pred natanko enim mesecem in štirimi dnevi. Takrat sem začela še posebaj verjeti v nas. Po desetih letih sem začutila da smo zares povezane in da nas res nihče ne more ločit. Nihče in nič! Toliko smo prestale.. v vsem smo bile skupaj. Druga o drugi smo vedele skoraj vse do najmanjše podrobnosti. Saj smo imele druge prijatelje in jih še imamo, vendar smo bile me tiste, ki smo ves čas tičale skupaj.. med šolo, vikendi, počitnicami. Skupaj smo jokale, če je katera imela težave. Včasih tudi kar tako brez razloga.. ob prelepem ali žalostnem filmu ali pa ker nam je tisti dan pač bilo do tega. Največkrat pa smo se smejale, predvsem spominom.. skupnim spominom, saj drugih skorajda nismo imele -). Ja.. res smo bile ves čas skupaj -). Rojstne dneve druga druge smo praznovale na svoj način, ki ni nič posebnega, ampak nam se je zdel.
Pri vstopu v srednjo šolo nas je zelo skrbelo, kaj se bom zgodilo z nami. Če bomo pozabile druga na drugo ali ne bomo imele časa.. Prisegale smo si da se bomo vsak teden videvale. In res nam je uspevalo. Če kak vikend ni bilo časa se niti ni tako poznalo. Je pa res da nismo imele več vseh skupnih spominov.. nismo več vedele čisto vsega druga o drugi, ker je bilo vsega preveč. Pa še vedno smo bile druga za drugo najpomembnejše. Prišli so tudi drugi dobri prijatelji, ki se celo dajo primerjati z nami.. ampak žnet je bil še vedno skupaj.
Sedaj pa.. o tem nisem več tako prepričana. Nobena od nas ni. Razpadamo..
Kje so tiste sanje, da bomo do pozne starosti hodile druga k drugi.. Da bomo letos preživele počitnice nekje popolnoma same in se zabavale kot še nikoli.. Kje smo me?
Začele smo se spreminjat in to smo opazile že lani. Več je bilo prepirov, vendar nič resnega. Sedaj postaja resno.. Saj nas je del še vedno skupaj, ampak eni/m od nas me nismo več najpomembnejše. Jaz še vedno verjamem v nas. Ne moreš čez noč pozabiti na 10-12 let prijateljstva.

------------------------------------------------------------

Kaj pa če sem tista prava, ki jo na tak način zgrešiš.

Počutje: slabo.. še slabše.. najslabše
Razpoloženje: dobro s pridihom nedobrega

Kako naj ne bom dobre volje, če pogledam skozi okno in vidim sredi lepega sončnega jutra majhne črne zvezdice na nebu. Odprem hladilnik in končno v njem ne najdem nič užitnega. Pa četudi, saj zaradi bolečega grla ne bi mogla nič spraviti vase. Vse je za nekaj dobro.

Sredi noči stojim pri odprtem oknu. Tako mi ugaja, da se preprosto ne morem upreti. Saj vem, da ni dobro, ampak spati pa tudi ne morem. Sobota je in jaz sem budna hitreje kot kdarkoli (ura se ni približevala niti osmi?!). Bom vsaj imela "veliko" od dneva.
Res je da komaj sedim in mi čudno bobni v glavi, ampak sem tukaj.. predvsem zato, ker se jih "tako veliko" spomni na mene, ko me ni -)
Je kaj hujšega od pravega dolgčasa?

Oblaki so nad nami in ne moremo jih doseči.

Tako vztrajno sem se znala pripraviti do tega, da sem mislila oziroma prav verjela, da sem vredu. Danes mi nič od tega ni uspelo. Že od jutra se vse vrti, naenkrat je mrzlo in potem spet ne. Ampak jaz še vedno silim v nekaj, kar se mi za trenutek zdi dobro. In ko stopim na zrak, bi se najraje vrnila. Tak čuden val me zajame, ki se pokaže kot oster občutek na koži. Nekaj me preplavi čez vso telo. Najraje bi se vrnila.. pa vztrajam. Ne morem zamuditi tako "pomembnega" dogodka in se predajati dolgčasu.
Ko se je stopnjevalo sem se zavedala, da bi vse dala, da bi bila doma in zavita v nekaj puhastega. Misli so k temu uhajale največkrat med programom za otvoritev telovadnice. Vsa tista glasna glasba in po možnosti še nezanimivi nastopajoči. Saj je bilo tudi kaj zanimivega in sem se zamotila. In po koncu je sledil najbolj grozen del dneva. Najdalši in najbolj mrzel. Dejansko.
Od tukaj se vse samo delno spominjam, saj me je do konca uničilo. Zdravila so popustila.. Prijateljice so mi govorile nekaj pomembnega in moram rečt, da se mi niti sanja ne kako so dogodki potekali. Grozni občutki pač.

No me abandones así

hablando sólo de ti.

Ven y devuelveme al fin

la sonrisa que se fue.

Una vez más tocar tu piel

el hondo suspirar.

Recuperemos lo que se ha perdido.

Regresa a mí,

quéreme otra vez,

borra el dolor

que al irte me dio

cuando te separaste de mí.

Dime que sí

Ya no quiero llorar,

regresa a mí.

Extraño el amor que se fue,

extraña la dicha también.

Quiero que vengas a mí

y me vuelvas s querer.

No puedo más si tú no estás,

tienes que llegar.

Mi vida se apaga sin ti a mi lado.

No me abandonas así,

hablando sólo de ti.

Devuelveme la pasión de tus brazos.

(zate)