petek, februar 02, 2007

Tako vztrajno sem se znala pripraviti do tega, da sem mislila oziroma prav verjela, da sem vredu. Danes mi nič od tega ni uspelo. Že od jutra se vse vrti, naenkrat je mrzlo in potem spet ne. Ampak jaz še vedno silim v nekaj, kar se mi za trenutek zdi dobro. In ko stopim na zrak, bi se najraje vrnila. Tak čuden val me zajame, ki se pokaže kot oster občutek na koži. Nekaj me preplavi čez vso telo. Najraje bi se vrnila.. pa vztrajam. Ne morem zamuditi tako "pomembnega" dogodka in se predajati dolgčasu.
Ko se je stopnjevalo sem se zavedala, da bi vse dala, da bi bila doma in zavita v nekaj puhastega. Misli so k temu uhajale največkrat med programom za otvoritev telovadnice. Vsa tista glasna glasba in po možnosti še nezanimivi nastopajoči. Saj je bilo tudi kaj zanimivega in sem se zamotila. In po koncu je sledil najbolj grozen del dneva. Najdalši in najbolj mrzel. Dejansko.
Od tukaj se vse samo delno spominjam, saj me je do konca uničilo. Zdravila so popustila.. Prijateljice so mi govorile nekaj pomembnega in moram rečt, da se mi niti sanja ne kako so dogodki potekali. Grozni občutki pač.



No me abandones así

hablando sólo de ti.

Ven y devuelveme al fin

la sonrisa que se fue.

Una vez más tocar tu piel

el hondo suspirar.

Recuperemos lo que se ha perdido.

Regresa a mí,

quéreme otra vez,

borra el dolor

que al irte me dio

cuando te separaste de mí.

Dime que sí

Ya no quiero llorar,

regresa a mí.

Extraño el amor que se fue,

extraña la dicha también.

Quiero que vengas a mí

y me vuelvas s querer.

No puedo más si tú no estás,

tienes que llegar.

Mi vida se apaga sin ti a mi lado.

No me abandonas así,

hablando sólo de ti.

Devuelveme la pasión de tus brazos.

(zate)

Ni komentarjev: