Ko je vse tako lepo, da še nekaj zelo slabega ne uniči tistega občutka sreče. Oboje je prisotno, vendar dobro zalije slabo, da se izgubi v vsej tej lepoti. Izgine. Je izrinjeno. Najprej pride tisto zavedanje, ko zaznaš in se vključiš v dogajanje. Komaj po tem se prikaže tisti nasmeh poln zadovoljstva. Prepojen s srečo in tako globoko hvaležnostjo. Čez čas seveda malce pobledi. Ni enako močno. A zadovoljstvo ostaja. Še dolgo.. Tudi če je od takrat nekaj dni.

Počitnice.. čas, ko si morem sama ustvariti dogajanje. Nič ne pride samo od sebe. Želim si tudi, da bi naredila kaj koristnega, a mi ponavadi ne uspe. Ne vem, če ima sploh smisel vztrajati. Zato bom raje nadaljevala v tem tempu kot do sedaj. Torej veliko zabave in spanja -).

Tako sedim sredi popolnega sveta in razmišljam. Naj grem po poti dalje, kjer me čaka še veliko novega? Lahko si izberem ljubezen, srečo.. karkoli. Vse to je moje. Samo moje. Nihče ne bo nikoli del tega. Sama bova s tistim 'sladoledarjem', ki mi deli te kepice barv, katerim sama pripisujem pomen.
Grem dalje po tisti ozki potki, ki sem si jo ustvarila. Kamne zmečem v vodo, da se utopijo in s tem izgubijo svojo slabost za vedno. In vedno znova. Potem prispem na cilj. K tistemu posebnemu delu sebe. Najraje bi bila ujeta v tem svetu za zmeraj. Tako pomirjajoče je.. tako lepo in popolno.