Ljubezen ni odraz enega samega dogodka, enega samega pogleda ali dotika. Ljubezen se v človeka prikrade počasi in potiho ... in potem se enkrat enostavno zaveš, da imaš nekoga neskončno rad. Zaradi množice vseh njegovih dejanj, pogledov, besed, dotikov, čutenj ... ki ga delajo takšnega, kot je. Mogoče se tega zaveš medtem, ko misliš nanj in ga neskončno pogrešaš, ali pa ko ga pogledaš v oči in v njih najdeš vse, kar obožuješ.
Nikoli nisem verjela v ljubezen na prvi pogled. No.. že dolgo ne verjamem -). In zame je 14. februar lep dan (danes še posebej, ker je tako toplo in prijetno -)), čeprav je za večino navaden ali celo slab dan. Četudi vem.. oziroma sem skoraj prepričana, da se me tista prava ljubezen ne bo več 'dotaknila'. Minila je..
Včasih se mi zazdi, da začenjam spoznavati še več, še nekaj globjega. Ko imaš nekoga neizmerno rad, vendar ob njem ne občutiš tiste slepe zaljubljenosti, ampak preprosto nekaj nepojasnljivega in vendar čudovitega. Želim si, da bi se to že enkrat primaknilo bližje, a si vseeno želim, da potuje počasi. Tako počasi kot sedaj.
- Z ljubeznijo
Ni komentarjev:
Objavite komentar