ŽNET

Prijateljice za vedno, v dobrem in slabem, brez očitkov, slabe volje.. Tako je kazalo še pred natanko enim mesecem in štirimi dnevi. Takrat sem začela še posebaj verjeti v nas. Po desetih letih sem začutila da smo zares povezane in da nas res nihče ne more ločit. Nihče in nič! Toliko smo prestale.. v vsem smo bile skupaj. Druga o drugi smo vedele skoraj vse do najmanjše podrobnosti. Saj smo imele druge prijatelje in jih še imamo, vendar smo bile me tiste, ki smo ves čas tičale skupaj.. med šolo, vikendi, počitnicami. Skupaj smo jokale, če je katera imela težave. Včasih tudi kar tako brez razloga.. ob prelepem ali žalostnem filmu ali pa ker nam je tisti dan pač bilo do tega. Največkrat pa smo se smejale, predvsem spominom.. skupnim spominom, saj drugih skorajda nismo imele -). Ja.. res smo bile ves čas skupaj -). Rojstne dneve druga druge smo praznovale na svoj način, ki ni nič posebnega, ampak nam se je zdel.
Pri vstopu v srednjo šolo nas je zelo skrbelo, kaj se bom zgodilo z nami. Če bomo pozabile druga na drugo ali ne bomo imele časa.. Prisegale smo si da se bomo vsak teden videvale. In res nam je uspevalo. Če kak vikend ni bilo časa se niti ni tako poznalo. Je pa res da nismo imele več vseh skupnih spominov.. nismo več vedele čisto vsega druga o drugi, ker je bilo vsega preveč. Pa še vedno smo bile druga za drugo najpomembnejše. Prišli so tudi drugi dobri prijatelji, ki se celo dajo primerjati z nami.. ampak žnet je bil še vedno skupaj.
Sedaj pa.. o tem nisem več tako prepričana. Nobena od nas ni. Razpadamo..
Kje so tiste sanje, da bomo do pozne starosti hodile druga k drugi.. Da bomo letos preživele počitnice nekje popolnoma same in se zabavale kot še nikoli.. Kje smo me?
Začele smo se spreminjat in to smo opazile že lani. Več je bilo prepirov, vendar nič resnega. Sedaj postaja resno.. Saj nas je del še vedno skupaj, ampak eni/m od nas me nismo več najpomembnejše. Jaz še vedno verjamem v nas. Ne moreš čez noč pozabiti na 10-12 let prijateljstva.