Toliko let čakaš, da se znebiš teh obrazov, da jim ubežiš. Tako se jih navadiš in čez čas tako nagledaš, da jim preprosto moreš zbežat.. In potem je prestop v srednjo šolo najboljša rešitev za to. Tako svobodno zakorakaš med nove in še zanimive ljudi. Pozabiš na mlajše in dolgočasne. Zdi se ti, da so preteklost, ki je več ne boš doživel.
In potem pride informativni dan.. žalost. Ti ljudje pridejo za teboj in spet jih imaš v svojem življenju. Ne moreš zbežat.. povsod so! Nič ni večno popolno. Novi in zanimivi odidejo še preden si jih dobro uzrl. Nadomestijo pa jih tisti, ki si niti najmanj nebi želel.

Sicer pa je bil dan zanimiv :). Zelo.. Čeprav dan za obisk mlajših, vendar se je nabralo kar nekaj starejših, ki sem jih pogrešala pa nisem tega niti vedela. Spoznaš, da so ene izmed teh oseb tako zanimive.. in spoznaš nove, tiste ki jih imaš ves čas pred očmi, a ni priložnosti za kaj takega.. je prav tako lepo :)



Gledam te, poslavljaš se in greš,
za sabo puščaš tisoč besed,
nikoli se več ne ozreš,
med nama je vse izgubljeno,
toliko še neizrečeno.

Tvoje besede so hladne kot led,
bodejo me naravnost v srce
ki bilo le zate je
rabim te a tega ne priznam,
odhajaš, odrivaš me stran.

Vedi raje umrem kot da bi te delila
da bi zate bila druga violina,
vem da dal ji boš vse, ona te bo ljubila,
imela, imela vse.

Kdo mi bo brisal solze,
kdo me bo v temi objel,
kdo bo zacelil rane,
ko ti boš odšel?