Ahoj :)

Malce utrujena.. pa dobro. Zjurtaj sem budilko štiri krat prestavila za pol ure ali več.. in zakaj? Ker se je nekomu zazdelo, da me lahko sredi noči budi, če se mu da :). In potem sem bila rahlo utrujena, no sem še sedaj. In pred menoj še je ena ura joge-pilatesa :). Jea.
Zadnje čase izvem same nove neprijetne stvari, ki mi potem dajo mislit o ljudeh.. hm. Ugotavljam da se zelo razlikujem od enih. V navadah in.. no predvsem v navadah.. so stvari, ki jih jaz ne bi nikoli počela in oni jih, in so stvari, ki jih oni ne bi in jih jaz (oziroma sem jih) :).

Začela sem spet poslušat glasbo, ki mi je bila pred nekje pol leta zelo všeč in potem me je malo minilo. Ugotavljam kako je kul :).

Moja knjiga lepo napreduje.. obsega že kar dve strani. Pa saj počasi se daleč pride. Veliko idej imam, ki pa jih ne zapišem, ker jih pozabim do takrat ko se spravim pisat, ali pa se mi ne zdijo pimerne. Mogoče pa bom nekoč slavna :).

(i wish i had an angel.. for one moment of love.. i wish i had your angel tonight..
last dance, first kiss.. your touch my bliss..)

Dolgo nisem pisala.. pa nič zato :). Malce bolj redno pa že pišem kot v svoj pravi dnevnik. Ampak sem ugotovila, da ga sploh ne potrebujem. V njem so opisani dogodki, ki jih "skrivam" pred drugimi (pač ni treba vsega vsem vedet), vendar sem danes končno vse to izustila. In počutim se naravnost čudovito :). Končno se z nekom lahko pogovarjam o tem. O vsem. Najprej sploh nisem imela namena iti v mesto, kasneje me je tja kar zaneslo. Tudi, ko sem že rekla da grem nisem bila povsem prepričana. In potem sem zamudila vsaj tri avtobuse, ko sem bila namenjena domov. In res mi ni žal :).

Nasplošno o zadnjih dneh..
storila sem eno majceno napako in se postrigla :).. sedaj pa tega več niti ne obžalujem tako zelo. Mogoče malo. Večina reakcij je bila kar vredu (upam da so bile iskrene). Je pa nekaj kar sem upala da se ne bo zgodilo. Še včeraj sem razmišljala, da bi se lahko za razredno sliko fotografirali, ko mi lasje malo zrastejo. Ampak ne.. danes izvem, da se že nasledji teden. Je sploh kaj lepšega :)?
Vse ostalo pa je bilo kar ok. V soboto smo bile spet na bowlingu in nisem bila čisto zadnja :). Pa bilo je kar zabavno. Kasneje se sicer nismo imele kam dati (nikoli več v soboto ne grem v planet tuš.. kolosej je boljši =).. je vsaj blizu mesta). Prav nerodno mi je bilo oditi od mize, kjer smo sedele kar nekaj časa (ur). Tudi sedeti tam je bilo malce nerodno. Miza je bila polna kartonov od pic, škatlic od sladoleda, kokakole, čokolade.. seveda nisem jaz tega vsega pojedla, da ne bo pomote :). Pač nabralo se je.

In potem spet nazaj v šolo.. na nekako predstavo. Čisto proti svoji volji. Še vedno čutim posledice včerajšnega pilatesa, na katerem sem se očitno hotela zelo izkazat :).

(bojim se velikanov =). no.. ne jaz, ampak ona)

Dan pred današnjim:
Sošolka ali bolje rečeno prijateljica je imela rojstni dan. Želele smo jo presenetit z baloni, zato se že pol ure pred poukom zberemo in napihujemo. Balone smo ji imele namen dati v omarico. Ko vse napihnemo in jaz pričakajoče rečem Lu da naj odpre omarico ona začudeno pogleda mene, saj je mislila, da jaz vem številko. Sama pa sem se zanašala na njo, saj je imela vse naše številke zapisane, vendar je listek zgubila :).. res super. Po šoli iščema Nikino sestrično, če mogoče ona ve številko, vendar je bila edina manjkajoča. Imamo pa res srečo. Kasneje smo končno lahko uresničile načrte, le da smo imele preveč balonov za njeno prepolno omarico :). Ampak bilo je lepo. Potem smo bile povabljene na pico v Padrinota.. vem.. obljubila sem si da samo še zdrava prehrana in potem je prvo naslednji dan kar jem nekaj tako nezdravega. Ampak to je bilo poslovilno :). Potem je sledil ves dan brez računalnika.. napredek =).

Današnji dan:
Imela sem tako razgibane sanje, kot že dolgo ne :). Najprej prava nočna mora (2x ustreljena v glavo- preživim; ubijejo prijateljico), potem pa se kar naenkrat spemenijo v tako lepe in nepozabne (ne bom opisovala :).

Dan pa je bil zanimiv.. zelo zanimiv :). V šoli je bilo sproščeno, končno po dolgem času. Še pri matematiki, me je sošolec izpustil in se nisem mučila pred tablo; pri kemiji sem dobivala zanimive listke sošolca (res kr nekaj) :) in pripombe iz zadnje vrste so bile zelo zabavne.
Končno po dolgem času nisem domov odšla sama :).. na to bi se lahko navadila.

Smehljaj se.. jutri bo slabše. .Muphyjev zakon.

(Labela za moške obstaja, da jo le ti uporabljajo.. kajne? =))

Ves dan se je nabiralo v meni. In komaj doma sem vse skupaj spravila ven. Sedaj se počutim super :).

Domov sem prišla popolnoma zbedirana, kot da sem pol ure hodila po dežju v najhujšem vetru (mislim da bom tako najhitreje ozdravela ja). Šola se mi konča dejansko ponoči. Ko mislim lepo po popolni temi domov, se zavem da sem bila okradena dežnika. Nič boljšega, še bolj bom mokra. Lu mi priskrbi takega lepega rumenega in kvadratne oblike (hvala :*). Jaz namreč tega ne bi nikoli storila. Še razmišljam, če bi ga sploh vrnila, kdorkoli ga že pogreša. Namesto da bi me vsaj doma pričakali veseli obrazi je vse še huje. Vsi slabe volje kot da nimam že vsega dovolj. Pa še zadnji dve uri smo imeli matematiko.. mislim da je ne bom šla študirat :). Še Lu pravi, da verjetno nebi bil nobeden meni podoben tam.. super :). No saj mi ostane še španščina.. kar pa sem tudi že v dvomih, glede na to kaj nam je danes profesorica razlagala. Učila se je namreč kje v ustni votlini nastane črka b in podobno :). Torej psihologija.

Malo mi je žal, da se nisem letos tudi udeležila prostovoljnega dela. Bi se vsaj počutila bolje in koristno. Mogoče še pa je čas.. in niti nimam neke prave dejavnosti. Mogoče bi pa bila spet eko :).. karkoli samo da bi bila bolj koristna.
In še eno odločitev sem sprejela.. od jutri dalje še samo zdrava prehrana, veliko vode in rekreacije :). Moram zaiti na stara pota, da se moj imunski sistem spet izboljša.

A za prekomerno izpadanje las obstaja kak poseben razlog? Razen tega da je jesen in da je to v tem času bolj pogosto. Ali pa se mi to danes samo zdi, ker sem bila v delni depresiji.

(hm..)

Danes sem bila zgodnja, čeprav sem k pouku šla komaj ob enih (samo pisat test kemije). Skrbelo me je namreč, da ne bom pravočasno rešla še nekaj nalog in skuhala kosila zase. Vendar sem imela toliko preveč časa, da sem skoraj šla veliko prej v šolo. Zanimalo me je, če se bi dalo potruditi in bi do tja hodila eno uro. Raje nisem poskušala :). Ko sem zagledala sošolke in sošolce sem se komaj zavedla kako sem jih pogrešala. Petminutni odmor je bil prekratek, da bi si vse povedale. Že sedim v učilnici in dobim v roke nek test izpred dveh let, ki so ga takrat pisali. Vsa v prepričanju da naš ne bo enak ga dam nazaj sošolki. V razred pride profesor fizike (nadomeščal je razredničarko), ki nam razdeli teste. In jaz seveda zagledam pred seboj enakega, ki sem ga imela v roki pred nekaj minutami. Seveda vsa jezna nase, ker si ga nisem dobro ogledala. Ah.. kaj češ :). Mislim da še nikoli nismo tako goljufali. Profesorju je bilo vidno vseeno. Gledal je kako se sošolka iz enega konca razreda pogovarja z drugo na drugem koncu. Bila sem v pričakovanju, da bo zdaj zdaj ukrepal. Ampak nič. Kasneje so to vsi izkoristili. Tudi jaz malo :). Ne bi bilo slabo, da bi nas še imel pri katerem drugem testu (razen pri fiziki :)).

Po pouku sem bila dogovorjena z bratom za bowling. Povabil je sošolca in jaz sošolko. Veliko jih je bilo iz naše šole in bila sem zelo presenečena. Res je bilo zabavno. Na začetku najbolj njim, ko so gledali moje propadle poskuse :). Po uri in pol smo bili že zelo utrujeni in takrat mi je začelo uspevat. Bil je tretji krog igre in imela sem toliko točk kot v prvih dveh skupaj. Večkrat sem zadela strike ali pa spare in ob tem sem bila edina dobre volje :). Vendar si s tem nisem popravila končnega rezultata.. skoraj pa.
Sedaj se pa sprašujem, če so določena dejanja naključna ali pa je posredi usoda.. hm :).

(casualidad o destino? :)

Helou!
Mislim da se mi še ni zgodil dan s tako malo dogodki, kot je bil današnji. Prvič letos sem cel dan izostala od pouka (vzrok ni bil neznanje za test :) ali kaj podobnega.. ampak resnično slabo počutje).
Vsa hrana ima enak okus. Oziroma ga sploh nima. Torej sploh nimam želje da bi jo okušala-nekaj dobrega. Ampak za to se slabo počutje nadaljuje.. pa saj se trudim.
Prvič se mi je tudi zdelo da ničesar ne zamujam, kar se mi ni do sedaj nikoli, ko kakšen dan nisem bila prisotna. In ugotovila sem, da ko me ni imajo prijateljice veliko več sreče, kot takrat ko sem z njimi. Torej prinašam nesrečo :).. ne upam da ne. Nisem ravno škodoželjna, saj ne moraš drugemu želeti slabo, potem sam nisi nikoli srečen (to je nasvet za nekoga).


Mislim da preveč živim v domišljiji. Včasih se mi zdi vse tako lepo, ker si sama to naredim. Ker si preveč domišljam. Saj je po eni strani to dobro, samo skrbi me da me bo nekdo postavil na trda tla.. in da se bo vse izkazalo za napačno. Za zdaj pa.. a ni vse tako lepo? :) Meni je.

Začela bom s knjigo (Dnevnik Hiacinte Novak, vzv), saj se je z njo začel dan (oziroma jutro, dan se je začel popolnoma drugače). Na žalost sem jo prebrala, želela sem si da bi trajala večno. Konec sem kar dobro prenesla, čeprav me ne bi motil malce lepši in popolnejši. A realnost ni takšna, torej je bil kar dober. Šele po prebrani knjigi sem se lahko posvečala obiskom. Še prej pa sem sredi stavka s knjigo v roki pela Vse najboljše (brat je praznoval). Zdelo se mi je pravično da vsaj za tisti čas umaknem pogled iz nje. In pesem se mi je zdela takoo dolga.. :)
Sedaj sem začela z eno drugo knjigo.. pisateljica res malce preveč podrobno opisuje svoje življenje in doživljanje (predvsem tega). Veliko si upa :).

Odpiram že tretji zavoj papirnatih robčkov. Tako dolgo tega že nisem počela, da skoraj več ne znam. Zdelo se mi je da se mi letos sploh ne bo zgodilo, saj tako zdravo živim :). Ampak en teden učenja spet vse pokvari in moj imunski sistem se zruši, kljub kapsulam Omega 3.
-Prehlad se nas običajno z lahkoto loti v obdobju zmanjšane imunske odpornosti, ki je lahko posledica pomanjkanja vitaminov, pomanjkanja spanja, izčrpanosti, stresa, zima pa nas z mrazom še dodatno oslabi.- Vzroki kar držijo, le da ni preveč mrzlo in vitaminov mi ravno ne manjka. Zdi se mi tudi da se me ne loteva le prehlad ampak še kaj slabšega, čeprav je le ta sam že dovolj nadležen. Vsaj cepljenje proti gripi je prestavljeno. Če se mi zdi da pikeca ne bom preživela in potem vedno znova ugotovim da sploh ni boleč (preveč), ampak vseeno bolj pozno tem bolje :).

Glede včeraj pa.. še dobro da nisem bila ugrabljena =) (čeprav bi bilo tudi zanimivo). Torej.. v koloseju smo gledali Parfum in mislim, da sem bila edina za to da izdelovalca parfumov ne ubijejo. Ker si res ni zaslužil, saj je delal nekaj res lepega in posebnega (čeprav ne odobravam morjenja). Jaz bi bila z veseljem del tega parfuma :). In tudi kasneje je bilo fajn in še kasneje.. in Sladka ljubezen =)..

(si tú no creas en amor a primera mirada..)... (..pojdi še enkrat mimo mene :).

Ahej =)

Da nisem pisala že od ponedeljka? Tako hitro je minilo, da se mi zdi kot bi včeraj nazadnje. Ne bom več zapostavljala čarovnice in sira (a ime se da spremeniti?), še najmanj zaradi učenja. Ja torej.. pridno sem se učila, nisem bila niti na msnu niti tukaj, še knjigo, katero sem si tako želela brati nisem niti prav odprla (samo malo med poukom :)). In kaj imam od tega?
No.. kar veliko:
- vem da imam nekoga, katerega skrbi za mene po nekaj dnevih (ali pa me pogreša =));
- imam malce več znanja iz geografije in matematike (pri geo sem še kar uživala- je zanimiva, ob matematiki sem pa bila že resno utrujena- premalo spanja);
- v tem času sem dobila več smsov, kot jih dobim v času neučenja =);
- še sedaj slišim zvok flavte in to me pomirja.

Slabo je:
-da se mi bodo čez dva tedna pokazale posledice stresa (sicer sem se zelo trudila, da se mi ne bi);
-mislim da sem tudi malo zbolela (nič več zdravega duha =));
-da se bo s ponedeljkom vse skupaj spet začelo. Nimam veliko časa za počitek torej.
Sicer pa je bilo kar zabavno v šoli (med odmori in prostimi urami), trudila sem se ne misliti na slabo in se spuščala v zanimive pogovore. Lu je komaj danes ugotovila kako pokvarjeno družbo ima :).. pa saj nismo mislili tako resno. Tanja mi je celo zagrozila, da bo kastrirala vse, ki si jaz ne bi želela da jih =). Seveda si je takoj premislila ko je izvedela kako bi se ji maščevala (ne bojte se torej :P). Tisto glede impotence pa bom raje izpustila =).

Ne dolgo nazaj sem brala knjigo, katere konec me je skoraj uničil :). Vse je ostalo tako nerazrešeno in mislila sem, da ne bom mogla dočakati nadaljevanja (če sploh bo, saj je bila knjiga pod novo napisanimi). In potem Tanja najde nek drug del tega dnevnika.. na koncu ugotovima da je našla nadaljevanje. Komaj sem se zadržala sredi tihe knjižnice da nisem pokazala pravega veselja, ki sem ga občutila ob tem =). In sedaj ga imam. Dnevnik Hiacinte Novak v znamenju vodnarja. Že nekaj dni sem si ga tako želela brati in nisem našla časa za to. Danes se mu bom nedvomno posvečala še dolgo v noč.
Razmišljam pa tudi o tem, da bi sama začela pisati knjigo. Sicer sem to že velikokrat načrtovala in tudi začela uresničevati, a ni trajalo dolgo ko sem obupala. Mogoče mi bo tokrat uspelo. Pisala pa bi o malo starejši osebi ali celo odrasli, saj me problemi pubertetnikov več ne zanimajo =). In preko knjig opažam, da imajo starejši veliko resnejše probleme od naših. Glede varanja moža :) in druge. Vedno sem si predstavljala vse tako popolno: otroci (po možnosti dvojčka :), zanimiv in prijeten zakon, dobra služba, lepa hiška z vrtom in bazenom.. Torej preveč filmov in premalo resnih knjig.

Kdor se ukvarja z jogo in drugimi podobnimi vajami ga obsede hudič! :) Moj namen je bil, da bi začela resno delati na tem in potem slišim to.. torej pazite se me =P.


(tus ropas emparejarían idealmente con mi lecho ;))

Nikakor se ne moram ločiti od Panike. Spremlja me v šolo in je z menoj med poukom (če je le mogoče), doma je niti ne izpustim in tudi sedaj me tako lepo gleda s svojimi živimi očmi, da je moja največja želja pograbiti jo in se spet potopiti vanjo. Čisto me je obsedla =) (pa ni edina). Počutim se kot del nje. Le da jaz ne bi nikoli počela vsega tega, kar ona počne v njej. Nisem obsedena z odnosti in ne potrebujem zdravljenja :).
Ves dan se mi zdi da se vse odvija tako počasi, kazalec na uri se skoraj ustavi in niti sanja se mi ne o čem berem v učbeniku. Jemlem si sekunde za počitek, ki jih podaljšujem v minute. Pa si spet preprečim da ne bi postale ure. Sedaj pa ko bi si lahko to podaljšala v ure pa me je minilo. Kot vedno..

Zanima me s kom bom v soboto sedela tam =).. ker danes se nikakor nismo mogle dogovoriti. Mogoče bom pa nazadnje celo sama.. :).

Poljubi se razlikujejo, vsak pomeni nekaj drugega- gospodinje =)


(Je kot potres. Četudi je zelo močan in se zdi neminljiv.. vedno mine (v to sem prepričana).)

Konec včerajšnjega in začetek današnjega dne je bil nepozaben. Končno sem se resnično zabavala. Vzdušje je bilo ravno pravšnje in tudi osebe, ki sem si jih po dolgem času spet želela videti (to sem ugotovila v trenutku zagledanja, ne prej =)) so bile prisotne. Sicer ne vse, pa dobro. Predajala sem se glasbi, se smejala pripovedovanju nekega znanca iz osnovne šole, ki ga nisem niti najmanj razumela. Vneto je ves čas nekaj razlagal se pri tem močno pozibaval ter smehljal :). In potem samo še ples. Vse ne bi bilo tako popolno, če ne bi bila spet Tako blizu (ponovno po več kot enem letu). Samo za tisti čas.. saj nima smisla da bi kaj več sploh upala-dogodek iz preteklosti. Nikakor si nisem mogla razjasnit kaj si misli o meni. Oziroma ali si še vedno misli enako kot nekoč. Upam da ne =).. ampak najverjetneje ja. Domov (k prijateljici) smo bile pospremljene. Spet nas je zabaval ta kot prej, ki nas je pred plesom zapustil in ga do konca nismo več videle. Res se mu na veliko dogaja v življenju in skoraj bi mu zavidala. Ampak saj sem tako tudi zadovoljna. Pri prijateljici smo se potem še dolgo (predolgo) pogovarjale.. in zato tudi bolj malo spale. Kar se je pokazalo danes za ne preveč dobro.


In samo še glede volitev.. sem zelo zadovoljna. Predvsem, ker sem včeraj izvedela da smo s Kanglerjem tako rekoč prijatelji :)..


(Včasih se nam zgodi, da natanko vemo, da gremo v katastrofo, pa kar gremo. Kot da nekdo izsesal voljo iz nas, kot bi bili daljinsko vodeni.)

Spuščene hlače skoraj do kolen, roke v žepih, odprta jakna, cigareta v ustih, velika črna sončna očala, črna kapa (ki prekriva nekaj lepega).. to me pričaka pred šolo (vbistvu ne mene) na koncu pouka. Skoraj planem v smeh, a se zadržim.. no mogoče se malce nasmehnem :). Sicer vse skupaj ni bilo tako slabo, ampak bolj to da želi tako iztopati in se v tem počuti zelo dobro. Ali pa tudi ne. Mogoče pa je le imel oteklino od udarca na očesu (očala), neumite lase (kapa), naporen dan (cigareta), nove boxarce, novo majico.. pa je skušal to zakriti oz pokazati. Ampak bilo mi je vseeno. Nikakor se ne moram navaditi občutka neobčutenja tistega. Po eni strani mi je tako čisto fajn po drugi pa malo pogrešam tisti zadetek.. zelo pogrešam.

Domov sem šla contra viento. Na nekaterih mestih sem se morala prav boriti proti le temu. Stopala sem po pobesnelem listju lepe barve, ki je čudni stokalo pod menoj. In ob tem razmišljala kateri škornji bi bili primerni za h krilu.. in nikakor se ne moram odločiti, še sedaj. Ne za škornje in ne za krilo. In ne za to, če bi obiskala nekoga, ki bi mi s svojimi pripomočki malce (ali zelo) spremenil dolžino las. Vbistvu se odločam, če si sploh upam spet stopiti skozi tista vrata. In če si upam imeti lase v takšni obliki, ki mi je bila vedno všeč. In ne vem ali mi bo tudi na meni. Ampak, če ne bom nikoli poskusila ne moram niti vedeti. Težke odločitve so pred menoj :).

(Tako lepo me gleda, kot me On nikoli ni.. pa vseeno sem pri Njegovem nepogledu občutila veliko več sreče, kot pri njegovem pogledu.)

(samo ob Njem lahko dotaknem se neba?)

Lepo je, ko:
- zaradi zagledanja med hojo po stopnicah skoraj zgrešim zadnjo,
- me zmede tako, da ne vem kam sem bila ravnokar namenjena,
- ko namesto zelene vidim bež barvo,
- so oči prijateljic moje (saj gledajo v pravi smeri),
- mi povedo, kar si želim slišati,
- razdevičimo fazota z vrati od wc-ja =) (nismo bile me krive.. kaj pa stoji tam :)),
- po pouku čakamo na to, da izvemo kdaj naslednji dan priti v šolo in s tem smo dlje časa TAM =),
- imaš končno enkrat dober občutek za test od fizike (to še ne pomeni da je pravi =),
- se naučim po nemško rečt, da si želim zabavnega fanta in ne egoističnega,
- me do vikenda loči samo še en dan.

Ni lepo, ko:
- grem vedno v napačno smer,
- imam črne hlače na katerih se vse vidi (upam da ne od nepravem času),
- ne vem kaj si misli,
- vem da je jutri deseti v mesecu in potem se še spomnim da profesorica kemije sprašuje po datumu.

Pa skoraj vse je lepo :).


(več kot največ..)

Dan se je začel slabo:
2 meseca in 10 dni nisem niti pomislila na ponovno srečanje. Niti si ga nisem želela več po nekaj časa. Danes na poti v šolo pa sem začutila da se bo zgodilo. Nisem morala vedeti, ampak vseeno sem. In potem tista ozka ulica pred šolo. Nikoli se mi ni zdela tako ozka, v trenutku ko ga zagledam nekaj metrov pred seboj se je zožila tako da sem imela občutek, da se nimam kam umaknit. Kar vdala sem se v usodo. Moja prva odločitev je bila da gledam vstran in se delam kot da ga ne vidim. Zadnji trenutek si premislim in veselo pozdravim, on pa samo izbulji oči, kot da sem zadnje kar je sedaj pričakoval. Najini šoli pa loči samo majhna cesta. Tudi prav :).

Kasneje je bilo kar fajn.. v šoli torej. Še posebej ker pač =) že doolgo nisem bila tako v šoli.

Doma pa berem..
Tedenski horoskop-bik:
Nic ni narobe, ce ti gredo po glavi same neumnosti. Nic ni narobe, ce ta teden neumnosti tudi pocnes. Iz srca ti svetujemo samo, da tega ne pocnes pred foto aparati ali kamerami. Gotovo noces, da bi se posnetki tvojega trapastega pocetja znasli nekje na internetu, kjer bi bili prav vsem na ogled.

Aha .. nič pred kamero torej :).


(Lepe ustnice!)

Kakšen čuden zvok je to? Zmedeno se oziram, da bi ugotovila, le kaj me budi tako zgodaj in zakaj. Razočarano spoznam da ni to nič drugega kot budilka, ki naznanja konec počitnic, torej začetek šole, torej konec spanja. Ni mi mar. Samo ugasnem in spim dalje. Hočem.. pa ne moram. Preveč me je razbudilo. Spet tiste prazne obljube pri sebi, ki se začnejo z : "Nikoli več ne bom..." Današnja se je glasila tako: "Nikoli več ne bom igrala Simsov (2) pozno v noč." Če pa te tako zasvojijo. In tak lepo sem si uredila vse. Mogoče bom kdaj dodala slikico :). Ampak res samo mogoče..
(Nisem si dobro ogleda ustnic. Nisem imela dovolj dobre priložnosti. Glede na opise drugih me že malo skrbi. Ampak najprej se moram prepričati. Pa kako je mogoče da se niti malo ne spomnim? Ničesar.. ne samo tega.)

Danes je popoln večer :). Sem ga že komaj čakala..


(palačinke+limona =)

Večer!
Končno po veliko dnevih sem se sprostila na fitnes-jogi (vadba »body&mind« programa. Starodavna znanja joge, prežeta z lastnostmi moderne fitnes vadbe, nam poda dinamično, tekočo vadbeno obliko, s katero se dosegajo odlični rezultati za telo in um). Sicer mi ni preveč všeč, če v športni opravi srečam prijatelje =), ampak dobro. Fajn je bilo.


In kaj sem storila takoj po koncu? Skoraj tekla domov poslušat.. pač eno pesem :). In nisem se je še naposlušala. Na srečo imam nekoga, ki mi jo je priskbel, ker res ne vem kaj bi še danes brez te pesmi (hvala še desetič :*). In da ne bo kdo rekel da nimam okusa prilagam lepšo sliko sem.. od izvajalca pač =):


In nisem kakorkoli obsedena. Ampak dotakne se me tam nevede =)..

Hey!
Zbudim se pozno. V sobi je takšna tema, da nimam občutka za čas. Dvignem rolete in zagledam vse pokrito z težkim in popolnoma belim snegom. -> To bi bilo popolno jutro. Vendar nič od tega se ni zgodilo. Kot že cele počutnice so me tudi danes zgodaj zbudili sončni žarki, saj se je roleta vdala in obtičaka nekje na sredini okna. Kdaj pride gospod roletar pa tudi ne vem. Podnevi mi manjka svetlobe, zjutraj pa teme. In ravno ko bi lahko spala dalj časa. Mogoče bom pa zadnji dan iznašla nekaj, kar mi bo pripomoglo k daljšemu spanju. Saj se tistemu velikemu kosu temnega blaga nisem mogla upreti. Izginil mi je pod rokami. Nimam več nadomestne rolete.
In potem še sneg.. zagledam le nekaj streh malce potrosenih z nečim belim, čemur skoraj da ne gre reči sneg. Če je že mrzlo bi vsaj lahko bilo lepo mrzlo. Upam da bo letos kaj iz tega.



(Ozrem se po okolici, ki je vsa bela in sijoča. Drevesa komaj zadržujejo težki sneg in zdi se da bodo kmalu omagala. Pogledam ga in vidim na njegovam obrazu skrivnosten nasmešek. Počepne in zajame nekaj snega. Nasmehnem se in začnem se umikati. Vedno bližje je. Začnem teči po visokem snegu in on za mano. Skoraj me ujame in jaz se ustavim. Zasujeva se drug z drugim.. smeh.. ležanje.. nikamor se ne mudi.)

Heh.. včerajšna zabava. Je bila pa res nekaj posebna. Tako posebna kot še nikoli. Čutila sem kako udarja glasba.. bobni.. plesala pa sem manj kot zadnjič na drugi. Sploh nisem plesala! Gledala sem srečne obraze s kartami kako so se prerivali v spodnje nadstropje, ki mi je bilo tako neznano. Zamujala sem zabavo leta! Vsi so bili tam, večina tistih ki sem si jih želela videt. Ampak ne.. gospod močni je pravil: "Malo še počakajte punce. Še pol ure." Pa tako lepo smo gledale. Čutila sem da nas hoče spustit. Tako prijazen je bil, tako razumevajoč. Ves čas nas je hotel spustiti, vendar zaradi nekaterih ni mogel. Potem so se začeli drugi pritoževat in še ugotovili so ponarejene karte, ki so jih imeli eni pametni za razliko od nas =). Pol več ni bil milosten. Rekel je samo da ne bo šlo. Ob tem mu je bilo kar malo žal. Rekel je samo zaradi drugih. Niti v oči ni mogel pogledat, saj je prej tako obljubljal. Zavedla sem se da nič ne bo. Čeprav sem v sebi še vedno upala in celo verjela da bom prišla noter. Tudi ko sem bila na poti domov je še vedno ostajalo upanje, da bo, ki ima karte poklical.. pa me ni. Pa tako sem bila že prepričana. Bila sem nad zabavo.. pod seboj sem čutila tisto glasbo. Sovražila sem ta občutek. Še sedaj ga, ko se spomnim. Občutek nedosežene želje.

Še sedaj ne moram verjet glede Bara II. Ko sem slišala kaj se je zgodilo včeraj na plus in minus sestanku in kako zahrbtno so se znebili edinega pametnega tekmovalca, sem se dokončno prepričala da je ta letošnji bar za nič. Kar izmislijo si nekakšna svoja pravila, ki so enostavno neumna in z njimi ne dosežejo nič dobrega, ampak le to da izgubljajo gledalce in goste. Pojma nimajo kako se snema pravi resničnostni šov. Sicer pa se ne obremenjujem preveč. Nikoli nisem glasovala za tekmovalce, četudi so bili kateri moji favoriti, saj od tega tako ali tako nimaš nič. In upam da so to sedaj ugotovili tudi drugi, katerih favorit je tudi bil Klemen. Mislim da so s temi dejanji sprožili velik plaz pritožb in upam da bodo popravili svoje napake.

http://www2.arnes.si/~mlisja5/bar/bojkot.htm - nekaj o tem in s čemer se zelo strinjam.

Moje črne misli glede bara prežene misel na zabavo od prve gimnazije :), ki bo danes v Trustu. Vsaj nekaj dobrega. Glede na lansko zabavo predvidevam da bo fajn kot takrat, razen enega neljubega dogodka, ki pa se letos gotovo ne bo ponovil :). Čeprav se mi sedaj ob misli na zabavo ne ljubi preveč, vendar se bom skoraj zagotovo prikazala tam. In celo plesala bom ;).

Eno uro sem stala na prijetnem dežu in čakala da se prikaže gospod v belem ogrinjalu z vijoličnim trakom. Na začetku je bilo še zanimivo, ko sem prižigala tistih sto svečk in jih sredi največjega naliva postavljala na bele kamenčke, ki so se lepo svetlikali. Ko je to minilo sem se zavedala kako čas počasi mineva. Ozirala sem se okoli po znanih obrazih. Nič posebnega. Gospod z zborčkom se prikaže po skoraj eni uri. Končno! Nikamor se mu ni mudilo.. in res sem mislila da nikoli ne bo konec. Ko je bilo in sem prišla domov sem ugotovila da bi bilo še bolje tam ostati, ker se šele sedaj nisem imela kam dati. Sploh ne vem kaj sem počela. Večino časa sem razmišljala in se ubadala z vsemi tistimi vprašanji.
Brala sem nek članek o blogu in mislim da se kar držim pravil, ki so navedena tam. Vsako sekundo vsakega dne nastane nekje nov blog. Čakam sekundo ko bo nastal tvoj :).. no.. saj ni težko.

Čakam na Monka :*..