Spuščene hlače skoraj do kolen, roke v žepih, odprta jakna, cigareta v ustih, velika črna sončna očala, črna kapa (ki prekriva nekaj lepega).. to me pričaka pred šolo (vbistvu ne mene) na koncu pouka. Skoraj planem v smeh, a se zadržim.. no mogoče se malce nasmehnem :). Sicer vse skupaj ni bilo tako slabo, ampak bolj to da želi tako iztopati in se v tem počuti zelo dobro. Ali pa tudi ne. Mogoče pa je le imel oteklino od udarca na očesu (očala), neumite lase (kapa), naporen dan (cigareta), nove boxarce, novo majico.. pa je skušal to zakriti oz pokazati. Ampak bilo mi je vseeno. Nikakor se ne moram navaditi občutka neobčutenja tistega. Po eni strani mi je tako čisto fajn po drugi pa malo pogrešam tisti zadetek.. zelo pogrešam.

Domov sem šla contra viento. Na nekaterih mestih sem se morala prav boriti proti le temu. Stopala sem po pobesnelem listju lepe barve, ki je čudni stokalo pod menoj. In ob tem razmišljala kateri škornji bi bili primerni za h krilu.. in nikakor se ne moram odločiti, še sedaj. Ne za škornje in ne za krilo. In ne za to, če bi obiskala nekoga, ki bi mi s svojimi pripomočki malce (ali zelo) spremenil dolžino las. Vbistvu se odločam, če si sploh upam spet stopiti skozi tista vrata. In če si upam imeti lase v takšni obliki, ki mi je bila vedno všeč. In ne vem ali mi bo tudi na meni. Ampak, če ne bom nikoli poskusila ne moram niti vedeti. Težke odločitve so pred menoj :).

(Tako lepo me gleda, kot me On nikoli ni.. pa vseeno sem pri Njegovem nepogledu občutila veliko več sreče, kot pri njegovem pogledu.)

(samo ob Njem lahko dotaknem se neba?)