Danes sem bila zgodnja, čeprav sem k pouku šla komaj ob enih (samo pisat test kemije). Skrbelo me je namreč, da ne bom pravočasno rešla še nekaj nalog in skuhala kosila zase. Vendar sem imela toliko preveč časa, da sem skoraj šla veliko prej v šolo. Zanimalo me je, če se bi dalo potruditi in bi do tja hodila eno uro. Raje nisem poskušala :). Ko sem zagledala sošolke in sošolce sem se komaj zavedla kako sem jih pogrešala. Petminutni odmor je bil prekratek, da bi si vse povedale. Že sedim v učilnici in dobim v roke nek test izpred dveh let, ki so ga takrat pisali. Vsa v prepričanju da naš ne bo enak ga dam nazaj sošolki. V razred pride profesor fizike (nadomeščal je razredničarko), ki nam razdeli teste. In jaz seveda zagledam pred seboj enakega, ki sem ga imela v roki pred nekaj minutami. Seveda vsa jezna nase, ker si ga nisem dobro ogledala. Ah.. kaj češ :). Mislim da še nikoli nismo tako goljufali. Profesorju je bilo vidno vseeno. Gledal je kako se sošolka iz enega konca razreda pogovarja z drugo na drugem koncu. Bila sem v pričakovanju, da bo zdaj zdaj ukrepal. Ampak nič. Kasneje so to vsi izkoristili. Tudi jaz malo :). Ne bi bilo slabo, da bi nas še imel pri katerem drugem testu (razen pri fiziki :)).

Po pouku sem bila dogovorjena z bratom za bowling. Povabil je sošolca in jaz sošolko. Veliko jih je bilo iz naše šole in bila sem zelo presenečena. Res je bilo zabavno. Na začetku najbolj njim, ko so gledali moje propadle poskuse :). Po uri in pol smo bili že zelo utrujeni in takrat mi je začelo uspevat. Bil je tretji krog igre in imela sem toliko točk kot v prvih dveh skupaj. Večkrat sem zadela strike ali pa spare in ob tem sem bila edina dobre volje :). Vendar si s tem nisem popravila končnega rezultata.. skoraj pa.
Sedaj se pa sprašujem, če so določena dejanja naključna ali pa je posredi usoda.. hm :).

(casualidad o destino? :)