Hey!
Zbudim se pozno. V sobi je takšna tema, da nimam občutka za čas. Dvignem rolete in zagledam vse pokrito z težkim in popolnoma belim snegom. -> To bi bilo popolno jutro. Vendar nič od tega se ni zgodilo. Kot že cele počutnice so me tudi danes zgodaj zbudili sončni žarki, saj se je roleta vdala in obtičaka nekje na sredini okna. Kdaj pride gospod roletar pa tudi ne vem. Podnevi mi manjka svetlobe, zjutraj pa teme. In ravno ko bi lahko spala dalj časa. Mogoče bom pa zadnji dan iznašla nekaj, kar mi bo pripomoglo k daljšemu spanju. Saj se tistemu velikemu kosu temnega blaga nisem mogla upreti. Izginil mi je pod rokami. Nimam več nadomestne rolete.
In potem še sneg.. zagledam le nekaj streh malce potrosenih z nečim belim, čemur skoraj da ne gre reči sneg. Če je že mrzlo bi vsaj lahko bilo lepo mrzlo. Upam da bo letos kaj iz tega.



(Ozrem se po okolici, ki je vsa bela in sijoča. Drevesa komaj zadržujejo težki sneg in zdi se da bodo kmalu omagala. Pogledam ga in vidim na njegovam obrazu skrivnosten nasmešek. Počepne in zajame nekaj snega. Nasmehnem se in začnem se umikati. Vedno bližje je. Začnem teči po visokem snegu in on za mano. Skoraj me ujame in jaz se ustavim. Zasujeva se drug z drugim.. smeh.. ležanje.. nikamor se ne mudi.)