Eno uro sem stala na prijetnem dežu in čakala da se prikaže gospod v belem ogrinjalu z vijoličnim trakom. Na začetku je bilo še zanimivo, ko sem prižigala tistih sto svečk in jih sredi največjega naliva postavljala na bele kamenčke, ki so se lepo svetlikali. Ko je to minilo sem se zavedala kako čas počasi mineva. Ozirala sem se okoli po znanih obrazih. Nič posebnega. Gospod z zborčkom se prikaže po skoraj eni uri. Končno! Nikamor se mu ni mudilo.. in res sem mislila da nikoli ne bo konec. Ko je bilo in sem prišla domov sem ugotovila da bi bilo še bolje tam ostati, ker se šele sedaj nisem imela kam dati. Sploh ne vem kaj sem počela. Večino časa sem razmišljala in se ubadala z vsemi tistimi vprašanji.
Brala sem nek članek o blogu in mislim da se kar držim pravil, ki so navedena tam. Vsako sekundo vsakega dne nastane nekje nov blog. Čakam sekundo ko bo nastal tvoj :).. no.. saj ni težko.

Čakam na Monka :*..