Heh.. včerajšna zabava. Je bila pa res nekaj posebna. Tako posebna kot še nikoli. Čutila sem kako udarja glasba.. bobni.. plesala pa sem manj kot zadnjič na drugi. Sploh nisem plesala! Gledala sem srečne obraze s kartami kako so se prerivali v spodnje nadstropje, ki mi je bilo tako neznano. Zamujala sem zabavo leta! Vsi so bili tam, večina tistih ki sem si jih želela videt. Ampak ne.. gospod močni je pravil: "Malo še počakajte punce. Še pol ure." Pa tako lepo smo gledale. Čutila sem da nas hoče spustit. Tako prijazen je bil, tako razumevajoč. Ves čas nas je hotel spustiti, vendar zaradi nekaterih ni mogel. Potem so se začeli drugi pritoževat in še ugotovili so ponarejene karte, ki so jih imeli eni pametni za razliko od nas =). Pol več ni bil milosten. Rekel je samo da ne bo šlo. Ob tem mu je bilo kar malo žal. Rekel je samo zaradi drugih. Niti v oči ni mogel pogledat, saj je prej tako obljubljal. Zavedla sem se da nič ne bo. Čeprav sem v sebi še vedno upala in celo verjela da bom prišla noter. Tudi ko sem bila na poti domov je še vedno ostajalo upanje, da bo, ki ima karte poklical.. pa me ni. Pa tako sem bila že prepričana. Bila sem nad zabavo.. pod seboj sem čutila tisto glasbo. Sovražila sem ta občutek. Še sedaj ga, ko se spomnim. Občutek nedosežene želje.