Mislim, da je to zadnji post v tem letu. Lahko da zadnji post nasploh. Kdove :).

Žalostno, da prazniki tako bliskovito minevajo. Sedaj samo čakam še na jutri in potem je konec. Konec lepega meseca decembra.. ki je tako poln.. poln osebnih praznikov, ki so jih deležni samo izbrani. Lepo :).
In ker se vse tako končuje je čas za še več novega. Nove obljube, novi cilji, novi jaz :).
Spisek zaobljub se samo veča. Vsak dan si dodam kakšno novo. In verjamem da mi bo uspelo. Mislim, da nisem bila nikoli preveč razočarana nad seboj in izpolnjevanjem. Če si nekaj zares zadam in želim (to je vprašanje ja :D) bom vztrajala.

Biti popolnoma buden od svoje izkušnje, kakršna je, in se ji ne umikati ali ji obrniti hrbta - to pomeni biti bojevnik srca!

Ko se odločaš med tem ali bi se maščeval ali pustil stvari kot so, je odločitev kar težka. Moraš razmisliti koliko ti vse skupaj sploh pomeni in kaj želiš doseči. Prva misel je seveda maščevanje, to je že zaradi besa, ki te v trenutku situacije popade. Kasneje začneš bolj trezno razmišljati, ko se malo "ohladi". Želiš si samo prespati vse skupaj, saj se zjutraj najbolje odločaš.
Med branjem knjige, pa sem se takoj zavedla kaj si želim. Pred poglavjem POSTATI RESNIČNO ČLOVEŠKI, sem se zamislila. To kar počnem.. to kar sem si ves čas želela je popolnoma nečloveško!

Največji bojevnik je tisti, ki mu nikoli ni treba uporabiti meča.

Prav.. pa nič maščevanja :).

Pa vseeno je dan minil s pridihom slabe volje.. včasih bi se kar za brezveze lahko razjokala. To je opazil tudi brat, ki se je zelo trudil, da bi me popeljal v svoj svet smeha in glasbe. Tako sem se kar hitro pobrala in mu sledila. Bila sva kot dve gospodinji ob glasbi in svojem posluhu :).

..Let's get excited, we just can't hide it
I'm about to lose control and I think I like it
I'm so excited and I just can't hide it
I know I know I know I know I know I want you, I want you..
I want to love you, feel you, wrap myself around you
I want to squeeze you, please you, I just can't get enough.. :D

Naš božič in novo leto sta mimo.. in napol mrtva pišem tale post. Več razlogov je za moje počutje.
Z Niko vstopiva v Majino sobo in zagledam Lu skoraj v monitorju. Odkrila je namreč eno igro, katero smo potem skupaj reševale do onemoglosti. Popolnoma nas je izmozgala. Tri ure ali še več smo poskušale vse načine in nam ni uspelo dokončno. (http://alt.tnt.tv/games/thedoors/ - če pride kdo do konca naj mi to prosim sporoči, ker bo s tem vse nas napolnil s srečo). Depresivne smo se odpravile v dnevno sobo praznovat novo leto :).

Kasneje ugotovimo, da ima Majin čokoladni liker premalo ruma.. mešale smo vse možne kombinacije z njim, da mi je na koncu že bilo malo slabo. Ko je prišla polnoč čokoladnega likerja (in ruma) niti pogledati nismo mogle več in smo nazdravile kar z mlekom. Uau :).

Takrat se je noč komaj začela.. gledale smo koncert od Siddharte (2x) in se pogovarjale o perečih temah :). Ne vem če se jih da tako poimenovati, ampak to je naznanila Lu. Aktualne teme med mladimi pač. Predelale smo vse do konca in še dlje.
'Čohanje' je tako prijetno da.. ah :). Pač bilo je zanimivo in prijetno. In ko so se zbudili njeni starši (ura je bila nekaj čez pet), smo se zavedle, da je že čas da gremo spat.
V sobi smo potem še dve uri in malo bedele in se pogovarjale dalje. Vmes smo šle celo na zajtrk, saj je bila noč tako naporna in smo bile zelo lačne. Tuširala sem se ob pol šestih zjutraj in skoraj nisem vedela kaj sploh počnem =). Zaspale smo okoli 7:30, čez štiri ure pa me začne motiti nek smeh čisto blizu ušesa. Maj in Lu nista normalni.. spale nismo takoreko nič in oni dve že ob pol dvanajstih čisto naspani. V takšnih pogojih ni bilo mogoče spati dalje, tako da sva se z Niko samo vdali.
Zato torej napol mrtva. Najprej igrica, potem liker, celo noč samo Siddharta in čohanje in pereče teme.. Danes zvečer pa še joga. Kak kul =).

( I don't know where I am. I don't know what I'm doing here..I just know I have to get out..!!)

Dopisano ob 23:22
To sem morala dopisati.. ja igro sem uspešno končala :). Pravzaprav smo že takoj pravilno razmišljale, vendar je prišlo nekje do napake.

Popoldan sem prespala in sedaj imam toliko energije, da nimam kam z njo. Pa še na jogi je bilo tako prijetno.. sploh na koncu, ko se sproščamo in si nekaj zaželimo. Naj se uresniči! =)

Krvavo rdeča barva leti po tipkovnici. To počnem zase in ne za druge. Rdeče in ta post-oboje.

Petek
Jutro je bilo prosto in tako smo šle nakupiti še manjkajoča darilca. Bilo je prijetno. Veliko znanih na vsakem vogalu in veliko božičkov..
Tudi v šoli je bilo vse v prazničnem vzdušju. Izvedela sem kdo je moj skrivni prijatelj :). Nikakor nisem mogla verjeti da je Tanja. Prepričana sem bila da ima ona nekoga drugega. Torej sem od nje dobila dva darilca :). Lepo..
Kasneje smo se še dogovarjali glede novega leta, kar smo se tudi dokončno odločili. V nedeljo se bomo vsi zbrali pri sosošolcu in se pač imeli fajn :).

Dvakrat v dnevu sem ugotovila kako sem rastresena in da sploh ne vem kaj počnem. Najprej zjutraj, ko sem že v mestu ugotovim, da sem dogovorjena da bom doma in da grem bolj pozno do šole. Čisto sem pozabila, da bi obvestila, da me ne bo. In potem še zvečer.. dogovorim se da sem prosta in da lahko pri meni nekaj gledamo na tv. Zmenimo se že za uro in kasneje me opozorilnik spomni, da imam pilates. Spet sem morala vse odpovedati. (Skrajni čas je bil, da sem danes napisala novoletne zaobljube, ki se dotaknejo tudi tega).

Sobota
Zvečer se je končno spet dobil ŽNET in se lepo obdaril :). Dobila sem prekrasna darilca in noč je bila zeloo dolga. Spale smo pri Živi in se zelo dolgo pogovarjale. Tega že dolgo nismo počele in imele smo si veliko za povedat :). Najprej vse zaspane že zvečer in prepričane, da bomo hitro zaspale. Nazadnje sem na uro gledala še nekje ob 4:00.

Nedelja
Jutro zelo utujeno in cel dan na pol v komi..
Dela je bilo ogromno, zato se nisem smela prepuščati počitku. Krasila sem smrečico (v modrozlati barvi), vesila lučke..
Božični večer je bil poln mojega glasu in predvsem poln božične glasbe. Vse je bilo v barvnih lučkah in nikomur nisem dovolila da bi prižgal luč pač :). Ob večerji sem morala prižgati še naslednjih sto svečk, da smo sploh videli kaj jemo. Nič luči torej :). Bilo je prijetno, vendar mi pogled na zavita darila ni dal miru. Vsem nam ni. Ves čas smo gledali v tej smeri in ugibali kaj je noter. Vsem sem naredila veselje, ko sem omenila, da bi mogoče malo prej odprli. Nikogar ni motilo :).

Ponedeljek
Zavijala sem še zadnja darilca, saj z Lu, Majo in Niko jutri praznujemo svoj pozni božič in prehitro novo leto :). Ker pač nismo bile ali ne bomo na te dni vse skupaj. Napisala sem tudi spisek novoletnih zaobljub. Zelo sem se poglobila vanj in se ga bom tudi trudila držati. Mogoče ga bom tukaj kdaj napisala, ampak ne vem :), ker to je osebno.

S prijateljico sestavljama novi pakt.. prvi je delno uspel. Ta novi mora tudi! :)

Ozračje se mi zdi tako naelektreno, polno stresa, naglice. Nisem mogla dolgo gledati vsega tega in sem nakupovanje kar hitro zaključila. Nakupila sem samo nujno potrebna darila (to je za skrivnega prijatelja v šoli). Vsa tista gužva mi ni prijala. Najprej se sploh nisem zavedala, ko pa sem postala neznosno utrujna od vsega me je začelo grabiti. Zavedla sem se tudi, da vedno ko nakupujem dobim tak čudno boleč občutek nekje v trebuhu. Očitno mi vse to škodi.
Pa saj mi marsikaj.. moj spisek novoletnih zaobljub bo kar dolg.

Ves čas si že ponavljam: "Samo na nižji duhovni ravni je.. na nižji duhovni ravni!" In celo pomaga. En nasvet v knjigi sem našla, če te kdo preveč sprovocira, si pač to ponavljaš. In zadnje čase ga vestno upoštevam. So pač na nižji duhovni ravni :).

Veseli me da je jutri še zadnji dan in bom potem imela 11 dni počitka od vseh tistih učilnic, mlečnih s sirom in suho ter solato :) (ne naročim pa si več pol francoza kot danes, ker še cel dan nisem mogla nič jest), od večine ljudi, profesorjev,..Pa saj jutri bo še zanimivo. Končno bom izvedela kdo ima mene za skivnega prijatelja :). Saj je kul da ne vem, ampak jaz in moja radovednost.. to je grozno :). Sploh pa ker vsi okoli mene vedo in me na to vestno opominjajo. Sicer pa je prav zanimivo take dni biti v šoli. V tem času.. vsi se bolj zbližamo in je prav prijetno. Pa še zastonj objemčke bodo delili :). To se mi tudi zdi tako lepo.
.

Abrazame que el tiempo es malo

y muy cruel amigo

abrazame que el tiempo es oro

si tu estas conmigo.

Abrazame fuerte, muy fuerte

y mas fuerte que nunca

siempre abrazame..

=)

..in potem še zadnjič udari. Močno. Z užitkom. Na obrazu je zaznati olajšanje in veselje. Nasmešek ob vsem tistem aplavzu in norenju gledalcev. Tudi starejših. Spogleda se z ostalimi iz benda in z očmi ter palicami nakaže nov komad. Želi si še.. in še in še več. Več ritma, več udarcev, večji aplavz. Ustnice stisne za zobe njegove roke pa skačejo v ritmu. O čem razmišlja? Zgleda kot da igra že avtomatično brez misli, samo v užitek.
Kako bi bila na njegovem mestu. Pa ne zaradi ostalih v skupini (no mogoče :)), ampak zaradi vsega tega kar počne. Tudi jaz bi to. Zdi se mi kot da me to veseli, ampak nisem prepričana, zato pa nisem nikoli poskusila. Vedno pa me je privlačilo, ali pa so me samo oni privlačili :).
No in potem bi zaigrala tisto svojo melodijo :). Tisto, ki ponavadi odmeva v Nikini sobi in ki je nobena pretirano ne mara, ki se sliši med poukom na Lucijinem hrbtu, ker mi je dolgčas in ker si ona želi masaže :). Zagrabila bi tiste palice (s katerimi ne bi počela tistega, kar bi ti Tan :P) in ob njegovem spremljanju s kitaro tolkla v ritmu. Lase bi imela razkuštrane in črne.. Komaj opazna bi bila v tistem kotu neke garaže. Potem si pograbila mikrofon..
"So shut up shut up shut up..don't wanna hear it..get out get out get out.. get out of my way..step up step up step up.. you'll never stop me.. nothing you say today is gonna bring me down..." :)

In stopila bi na oder, kjer bi se vse zableščalo od luči in mi zameglilo pogled, ki bi ga imela že dodatno prekritega z lasmi. Usedla bi se na svoje mesto, dala znak in začela. Začela tolči in v tem sprostila vse svoje misli. Bila bi odmaknjena a kljub temu prisotna.

*Glasba je posrednica med duhovnim in stvarnim življenjem.*

Moje razpoloženje se spreminja glede na to na kaj/koga mislim. Pravzaprav je vse bolj temačno. Saj bi bilo vse lepo in prav, če bi bilo več ljudi, ki bi bili dobri in zreli. Če ne bi iz vsakega kota gledal nek škodoželjec, ki živi samo za to, da drugim ničesar ne privoči, ker sam ničesar nima (lahko bi se vprašal zakaj.. in bi mogoče ugotovil da je vse zaradi njega samega); če ne bi bili vsi tako nemirni in polni depresije, ki si jo delajo sami v glavi; če ne bi vsak petdeset (+,-) letni moški gledal za vsemi najstnicami, doma pa ga čaka žena z otroki in se ji najverjetneje o tem niti ne sanja; če preprosto ne bi vsak skrbel samo zase in bi kdaj pa kdaj pomislil na soljudi, saj se edino v družbi da živeti.
Ne pravim da sem jaz popolna. Daleč od tega. Moja napaka je da ne znam sprejeti nekoga, ki ni tak kot bi si želela. Vsakega bi želela spremniti. No pa to ni pomembno :). Se trudim privajat. Želela sem napisati, da sem do nedavnega mislila kako so ljudje prijazni, da je v vsakem nekaj dobrega. Dokler nisem imela obdobja, ko mi je nekaj hotelo povedati, da temu niti približno ni tako. Nek gospod se me je očitno želel znebiti in če ne bi na drugi strani z neba padel nekdo drug bi bila sedaj nevemkje. Ta je skoraj tvegal sebe da me je lahko ujel. Kasneje se je izkazal, da sploh ni Slovenec in da je neverjetno prijazen. V trenutku sem se znašla med dvema tako različnima človekoma. Nisem mogla dojeti, da je lahko nekdo tako slab. Sicer pa sem mu skoraj v trenutku odpustila saj sem bila navdušena nad prijaznostjo iz druge strani, vendar sem bila prav tako ogorčena in poražena. Sicer je od tega kar nekaj časa, ampak takrat sem se veliko naučila. In sedaj vedno spregledam kdaj škodoželjstvu zrem v oči. To me niti malo ne prizadene več. Zdi se mi žalostno in usmiljenja vredno.
Sami si pletemo dobro in slabo. Vse imamo v rokah in sami se odločamo, če bomo nit obrnili v slabo drugemu (torej sebi).

.

Noben človek ni otok, povsem sam zase;

vsak človek je kos celine, del kopne zemlje;

če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj,

prav tako, kakor da je bil rtič,

prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno;

ob smrti vsakega človeka je mene manj, kajti vključen sem v človeštvo.

In zato nikdar ne pošiljaj povpraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi.

.

To misel sem želela objaviti že davno, saj mi je všeč že od takrat, ko je bila napisana v enem zgodovinskem učbeniku. Komaj ko sem jo drugič prebrala sem se zavedala pomena. Neverjetna je!

Kako je danes lep dan. Vse je tako lepo.. svetlo (čeprav je že tema in je bila prej tudi skoraj zaradi megle), tako zeleno-vijolično (nakupovanje =)), tako aktivno, tako polno vsega..
Ne sekiram se če sem:
- po dolgem času prekršila obljubo in obiskala mc'donalds, saj sem uživala (kmalu pa imam pilates, tako da mi ne sme biti hudo) :)
- prehodila vse mesto, vse trgovine in po groznem mrazu pešačila domov
- postala živo zelena in vijolična, saj sta to lepi barvi :)
Bilo je zanimivo. S prijateljico sva se malo prepustili toku kot nekoč.

Čudi me, da se mi je danes matematika zdela prekratka (tako sem padla not v računanje, da sem se komaj ločila od zvezka, ko nas je profesorica opozorila, a je konec.. kot da ji je bilo treba nas spuščati prej), angleščina je bila preprosto čudovita..
Vse je čudovito :).

Zasledila sem da po Sloveniji podarjajo objeme in to se mi zdi lepo. Tudi sama bi se vključila v akcijo, ampak ne utegnem. Bi pa z veseljem bila ob pravem času na pravem mestu. 24.12 bom najverjetneje na kakšnem glavnem trgu čakala.. in se podala v objem z neznancem :).
http://www.objemislovenijo.net/
Res je tako lepo :).

Oh I don't want a lot for Christmas

This is all I'm asking for

I just want to see my baby

Standing right outside my door

Oh I just want you for my own

More than you could ever know

Make my wish come true

Baby all I want for Christmas is... You

.

(http://www.youtube.com/watch?v=diccc7je8tg)

Dva dni in nekaj ur sem zadrževala svojo otožnost in mislim da celo jezo (ali pa ni bila jeza, bolj žalost). Občutek, da se mi bo dejansko zmešalo :). Še sama bi napake prej popravila, kot oni "izvedenci". Ko dobiš tisto željo, da bi pritisnil gumbek, ki bi te popeljal v katero koli smer bi si zaželel, da bi te popeljal TJA. In uzreš eno veliko praznino, pretrgano vez do tistega. Večkrat dnevno sem imela posebne dihalne vaje za sproščanje, da se mi ni zameglil razum :). Grozno je bilo. Sem se skušala zamotit s početjem česa koristnega in mi ni preveč uspevalo. Včasih sem se zalotila pri gledanju v prazen prostor, kot da sem izgubila nekaj tako ljubega. Nekaj brez česa ne moram. In žalostno je, ko ugotoviš da si tudi sam materialist, kot smo vsi, čeprav si tega ne priznamo.
V tem času "stradanja" sem naredila kar nekaj koristnega. Predvsem veliko učenja in temu podobnega.

Narisala sem tudi eno voščilnico ostale bom pa kar kupila. Ne splača se truditi, da na koncu oni, ko to prejme samo bežno pogleda, prebere in vrže med star časopis ali pa v kakšno podobno črno škatlo. Vem da to počnejo, saj sem enaka. In ne smem si želeti, da bi lepše ravnali s tem. Čeprav podzavestno vedno zahtevamo, da so drugi boljši sebe niti pogledamo ne.

V meni je sedaj še en sam minus. Dosegla sem to kar sem želela. Tega bi se morala veseliti, ampak ne morem, ne znam. Nikoli mi ne bo jasno zakaj drugim vedno uspe se veseliti podobnega doseženega cilja meni pa nikoli. Ne znam se veseliti dobrega. Odbija me. Prav privlači me tisto slabo in nedostopno. Sedaj se sicer silim da bi zaužila vse kar mi je ponujeno, morda pa bo lepo. Nazadnje mi je bilo spet žal, ker nisem. Enkrat bom poskusila kaj drugega.

Feels Like Home

Something in your eyes, makes me wanna lose myself

Makes me wanna lose myself, in your arms

There's something in your voice, makes my heart beat fast

Hope this feeling lasts, the rest of my life

.

If you knew how lonely my life has been

And how long I've been so alone

And if you knew how I wanted someone to come along

And change my life the way you've done

.

It feels like home to me, it feels like home to me

It feels like I'm all the way back where I come from

It feels like home to me, it feels like home to me

It feels like I'm all the way back where I belong

.

A window breaks, down a long, dark street

And a siren wails in the night

But I'm alright, 'cause I have you here with me

And I can almost see, through the dark there is light

.

Well, if you knew how much this moment means to me

And how long I've waited for your touch

And if you knew how happy you are making me

I never thought that I'd love anyone so much

.

It feels like home to me, it feels like home to me

It feels like I'm all the way the back where I come from

It feels like home to me, it feels like home to me

It feels like I'm all the way back where I belong

It feels like I'm all the way back where I belong

.

Jah.. malce sem brskala po mapi in našla nekaj pesmic, ki sem si jih dolgo želela spet slišat, vendar se tega nisem zavedala. Sedaj se =).

.

Stisnila sem en kvadratek kar na slepo in lunin orakelj mi odgovarja:
Ko si izbereš partnerja, bodi človek in ga spoštuj in mu ne počni tega, česar nočeš, da bi ti počel on. Če pa ni pravi, pa prijateljsko odidi - nisi edini človek na svetu, ki je sprejel napačno odločitev.
Kot bi bralo moje misli.. kar srhljivo =).

V znamenju..

Ker je zadnje čase vse v znamenju horoskopov in nebesnih znamenj bom tudi jaz napisala nekaj glede tega :).
V katerem naslednjem postu bo vse še bolj podrobno in še kaj dodano, saj bom dobila temu primeren vir.
Moje nebesno znamenje je bik. Zato sem pač takšna oseba kot sem. Kakšna-v obljubljenem postu =).

Moj element oziroma element mojega znamenja je ZEMLJA (prav tako element Device in Kozoroga). Kvaliteta: stalni (kot Lev, Škorpijon, Vodnar).
Najbolje se ujemam z Devico in s Kozorogom, pa tudi s Škorpijonom, z Ribo in z Rakom. Zanimivo :). (In zakaj je ravno Devica na prvem mestu? Kako to sovražim! =))
Prilepila bom še nekaj ujemanj z drugimi znamenji. Tistimi, ki so mi pač zanimivi:

bik+oven
Tako bik kot oven imata smisel za denarne posle, zato se poslovno krasno ujemata. Ljubezenska zveza med njima ni najbolj idealna, njuna trmoglavost jima lahko povzroči mnogo sivih las.
(Kdo si je te izmislil da se ovni in biki ne ujemajo v ljubezni. Ne verjamem :))

bik+bik
Dva bika se ponavadi dobro ujameta. Finančno sta oba dobro preskrbljena, čeprav ga včasih kar ne znata pravilno porabiti. Tudi v ljubezni si lahko prideta blizu, saj sta vendar otroka Venere. V prepirih bo ponavadi partnerica potegnila krajši konec, saj bo kot boljši diplomat popustila in dala prav trmoglavemu prijatelju.
(Samo prijatelja)

bik+devica
V ljubezni se moški-devica in ženska-bik ujemata prekrasno. Še več, njun odnos je kot bi bil zapisan v pravljici, kjer vsak igra svojo natančno določeno vlogo. On bo s treznim razmišljanjem prevzel vlogo poglavarja, bolj čustvena partnerica pa bo prekrasna mati. Poleg tega bo skrivaj držala roko čez denarne zadeve in držala pokonci vsaj tri vogale hiše.
(Ne maram tega ujemanja.. res ne!)

bik+kozorog
Bik in kozorog se v ljubezni prekrasno ujemata. Partnerica v znamenju bika potrebuje obilico nežnosti in kozorog ji to zagotavlja. Njegova ustrežljivost je neredko rezultat občutka dolžnosti in ne slepe ljubezni, česar pa ona tako ali tako ne bo opazila. Tudi denarno se prekrasno ujemata in pogosto nakopičita pravo malo bogastvo.
(Lepoo =))

bik+lev
Lev ne zna živeti drugače kot gospodar in trmoglavi partnerici v znamenju bika to morebiti ne bo po godu. V kolikor se bo potrudila in mu potrdila njegov večvrednostni kompleks, bosta skupaj krasno zaživela. Lev bo znal vedno ceniti njen izostren čut za materialno blagostanje.
(jah)

Saj je še veliko tega, pa so mi ta znamenja še najbolj zanimiva.

Ni pomembno, kako dolgo smo živeli z omejitvami. Če stopimo v temno sobo in prižgemo luč, ni pomembno, ali je bila soba v temi en dan, en teden ali deset tisoč let - prižgemo luč in je razsvetljena. Ko se zavemo svoje sposobnosti za ljubezen in srečo... je luč prižgana.

Bil je zanimiv dan. Skoraj popoln. Nekaj stvari je manjkalo do popolnosti, ampak kljub temu je bil super. Sicer pa se je zelo razlikoval od tistega popolnega dneva, ki sem si ga zamisla in napisala v DZ pri psihologiji. Že to da jo imamo danes na urniku daje dnevu popolnost. Če bi lahko bi ves čas poslušala to profesorico in srkala vso njeno zanimivo znanje. Vedno ko reče "Povedala vam bom še en eksperiment, ki.." me prav napolni s srečo. Res mi je zelo zanimivo. Včasih še sama dobim zamisli za kakšne poskuse, ampak so v večini neizvedljivi ali pa bi mi vzeli veliko časa. Končno sem bila tudi sproščena pri pouku in izven le tega. In sedaj ko to pišem se zavem kaj je temu dnevu dalo popolnost. Ne! Ne dovolim si, da bi mi spet to dajalo voljo, da bi me to napajalo z energijo. Te energije več ne potrebujem. Lahko sem brez nje.. to sem si dokazala. Zakaj pa sedaj ugotovim, da sem jo pogrešala. Ne smem! A vem da lahko.. Zakaj ne izgine.. zakaj ne postane neviden za moje oči. Vsi drugi lahko občudujejo to čudo.. le jaz ne. Pa vseeno mi da energijo.
Potem ko sem se napila pogleda tega čuda, te skrivnostne energije sem imela še željo po nakupih :). Po dolgem času sem užila lepoto mesta (Ancora, H&M, Sariko, pa še neke trgovinice). Najbolj zanimivo je bilo v H&M-u. Zaželela sem si kratkega krilca :) in se malo razgledala, če je kaj zame. Seveda smo zašle tudi na oddelek s spodnjim perilom. In ko jaz nekaj vneto gledam pride do mene popolnoma rdeča Lu in me povleče v prostor zraven. Gleda me z pogledom iz katerega lahko razberem smeh, razočaranje in najbolj grozo. Prisilim jo, da mi pove kaj se je zgodilo. In ona začne: "Grem do ene gospe, ker sem misla da si ti.. in ji rečem: Kaj te maš take vlke gate v roki?!?!" Skoraj sem se razjokala od smeha :)). Njej pa verjamem da je bilo zelo grozno. Gospa jo je pogledala zelo ubijalsko in ko se je Lu opravičila se je celo nasmehnila. Hitro sva zbežali iz oddelka in tako si nisem imela časa kaj več kot samo nagledat. Tudi primernega krilca nisem našla. Pač želim da je popolno in ne nekaj samo da je.
16:45
Tema je že in z Niko se odpraviva še po stojnicah. Povsod so lučke.. barvne in prijetne. Res je lepo. Niti mrzlo ni preveč. Nekaj si ogledujeva in že načrtujem, kaj bom komu podarila za božoč.
17:09
Spomnim se da še vedno nisem plačala opomina za knjige in da jih niti nisem vrnila. Sem pametna. Sama si želim, da me še enkrat opomnijo še za večjo vsoto. Kajne? Jutri bom pa res.
19:16
Sledi: učenje. Ja vem.. petek zvečer. Ampak je nujno potrebno. Pa še vedno imam voljo in energijo za to.

»Potem bi morala reči, kar misliš,« je nadaljeval Marčni zajec. »Saj to počnem,« je hlastno odgovorila Alica, »vsaj – vsaj mislim, kar rečem; sicer pa je to eno in isto.« »Sploh ni eno in isto!« je rekel Klobučar. »Lej jo, potem bi prav tako lahko rekla, da je "Vidim, kar jem" isto kot "Jem kar vidim"!«

Balonček

Če želiš, da je kaj zabavno si moraš tako sam narediti.

• Če se dolgočasiš pri španščini, ker skupina v kateri si, vse zna (mhm =)), te lahko zabava že to da je v skupini 2/3 fantov (4:2) in se samo čudiš kakšnih neumnosti vse se ne domislijo :).
• Če je naprimer film v drugem kinu dolgočasen se mu ne posvečaš in preusmeriš pozornost na kaj drugega :). Poroke in te zadeve. Na koncu pa vseeno ugotoviš, da je film bil zabaven in prav grozljiv. Po poti domov pa raje gledaš v tla, da ne vidiš kje kakšne lobanje :). Pa še tisti čuden občutek na ustnici.. in popuščanje le tega.

Danes

Grozno.. čutim kako se mi neki strup razlega po telesu. Kako mi leze povsod in nimam nadzora nad njim. Sploh ne vem kaj mi pravzaprav počne. Vsekakor se mi ne zdi kot zdravilo, za kakšnega ga imajo drugi. Pa še oni cepitelj misli, da ne potrebujem časa za psihično pripravo. Samo sleci, obriši, pikni, izstisni, obleči. Ni me bolelo, čeprav sem bolečino pričakovala. Vseeno pa ni prijeten občutek nekega "zdravila" v sebi. Koga pa briga gripa. Saj mene se nič ne loti.. večinoma :). Moram pa vseeno pohvalit tamkajšno prijaznost, saj so posebej nam dali 50% popust. Če smo pa zgledali tako lepa družinica :), saj zelo podpirajo to, da se vsi odločijo za cepitev. Jaz sem bila sicer dejansko prisiljena, ampak dobro.
Po pikanju smo obiskali še Qlandio. Kar prijetno.. dobila sem pobarvanko mojmaliponi :) pa balon (ki sva ga kasneje z bratom spustila v nebo in na koncu je bil še samo ena zvezdica na nebu :).. sproščujoče in sedaj pričakujem klic najditelja. Vem neumno, ampak nanj sva napisala mojo telefonsko številko, ker brat svoje ni želel dati. Jaz pa se tudi pustim v vse prepričat :)).
Zavedla sem se, da je oseba, ki me največkrat spravi v smeh prav on, mi hermano. Čeprav pa je tudi oseba s katero se največkrat prepiram, ampak če ga malce bolj opazujem je prav zanimiv. On in njegove hecne ideje. Že dolgo nisva veliko stvari počela skupaj, danes pa že ves dan nekaj. Skoraj sem umrla od smeha, ko je začel govoriti s glasom, ki ga je povzročil helij :), in kako ne more zadržati smeha, ko je to nujno potrebno (Hodiva po bloku in nasproti prihaja sosed. Naenkrat pa se ugasne luč. Vsi obstojimo in jaz čakam v prepričanju, da jo bo ta sosed vklopil, saj je bil bližje. Ko mine veliko časa sama stopim do tja in stisnem stikalo. Na kar zagledava soseda ko nekaj krili po zraku in to tudi ko je luč že prižgana. Primem se za usta in skoraj stečem proti izhodu, brat pa se na ves glas zasmeje, da kar odmeva. Res nima pojma :)); in kako je v trgovini prevzel glavno vlogo in me vodil med policami, da sem se počutila kot mala punčka, ki skače za mamico, ker še ne ve kje kaj imajo in kaj je čemu namenjeno. In potem me pelje še nahranit in mi pripoveduje celo meni zanimive domislice in zgodbe. Domov se vrneva pozno in naučiti se še mora Zdravljico na pamet, seveda vse v zadnjem trenutku. Želim mu pomagati in se odločim da jo bova skupaj zapela, da si bo bolje zapomnil. Verjamem, da so sosedje uživali v najinem dvoglasnem duetu. Zadnje čase so ga deležni vedno bolj pogosto.. in zdi se nama da bi bila kar uspešna na glasbenem področju. Manjka še samo kakšna električna kitara :).

Ah.. ja pišem že kar nekaj časa in v tem času ni nihče nešel balončka, saj ni poklical :). Če ni že počil, ali pa se ni spustil nazaj k nam.

(Če mi ne bo zaj kmalu šlo na msn bom dobila tako lepo ipičnega :).. mhM!)

Vedno več je upanja v ta svet. Slišu sm da z mano hočeš žvet in s tem edino to življenje dat za me. Zato sem dones jst udihnu zrak, dones je moj najlepši otrok in dones zaspim kr jutr s tabo se zbudim..

Možek z belo brado in Neprijaznim spremljevalcem me ni prijetno presenetil :). Poslal mi je opomin za knjige. Zakaj vedno pozabim na to? Zakaj doma zadržujem že prebrane knjige, kot da mi ni treba skrbeti za njih? Preprosto se ne morem ločiti od njih. Postati morem bolj odgovorna. Takoj sem poiskala vse knjige, poklicala v knjižnice in vse podaljšala in si to tudi zapisala. Upam da mi bo uspelo. Sposodila sem si nekaj popolnoma nepotrebnega. Komaj doma sem ugotovila, da sploh ni zame. Če ne mislim postati profesorica :). Mogoče pa mi bo prav prišlo.
Danes se izguba ključa ni dobro odnesla. Ostala sem pred vrati, ampak prvič niti malo žalostna. Ko sem bila mlajša so me taki trenutki spravili tudi do joka. Sedaj pa sem mirno sedla in brala knjigo. Malo me je spodbujal tudi Muri, ki je veš čas bil pri vratih in mjavkal, ker je želel do mene :). Kako lepo.

Po dolgem času sem dobila revijo, ki je kar zanimiva za branje. Dobre strani Miklavža :). Saj ne rečem, da ostalo kaj je prinesel ni dobro. Ravno to je narobe.. preveč je dobro :). Kljub pritiskom se trudim tener una vida sana.
Prebrala sem horoskop za celo naslednje leto. Če bo šlo vse tako kot piše bom imela res zanimivo in prijetno leto :). Polno ljubezni in temu podobnega.. se mi sploh da? Hm.. un poco. Preveč so vse skupaj polepšali. V vsakem novem mesecu se bo skrivala nekje oseba za mene.. pa kaj še :). Vse ostalo je bilo splošno.

Moje skrivnostne bolečine so prenehale. V vsej naglici se niti nimajo časa pojavljat. Vsekakor pa ne mislim spet obiskat kardiologa, kot pred leti. Po vseh pregledih me je namreč vprašal, če sem kaj zaljubljena. Jaz seveda vsa presenečena :). In sem potrdila, potem pa še me je nekaj spraševal o njem. Mislim kakšna predrznost :). Sedaj pa res ne vem kaj bi mu odgovorila, če bi mi zastavil to vprašanje. Tako kot takrat gotovo nisem, ampak sedaj vse dojemam drugače.

"Kadar jaz uporabim kakšno besedo," je samozavsetno rekel Glava-mož, "pomeni ta beseda natančno tisto, kar jaz hočem, da pomeni - ne več in ne manj."
"Vprašanje je samo," je menila Alica, "ali od besed lahko zahtevate, da pomenijo toliko različnih stvari."
"Vprašanje je samo," je pribil možic, "kdo ima glavno besedo - če še nisi vedela."

(No soy una parte de la religión lesbiana =).. hm..)

Upam da ne bo vedno več tistih rdečih črtic zaradi vsega tega prazničnega vzdušja. Ko dobiš željo, da bi si nekaj dobrega privoščil. Sicer pa se trudim, da bi bilo v zmernih količinah.
Mislim, da je čas za prednovoletne obljube, saj če bom tako nadaljevala bo kasneje stanje že takšno, da novoletnih obljub ne bo mogoče niti izpolniti. Najprej manj razmišljanja, da bom vsaj normalno spala. Je možno da celo noč nekaj tako vneto premišljuješ da zaradi tega niti ne spiš? Da slišiš utrip srca tako glasen in te že skrbi kaj le ti naznanja.. da te tako močno zabode in je tako polno vsega.. polno tistega? Meni se zdi mogoče. Saj se je resnično dogajalo. Ves čas sem imela tako polne misli, tako glasne, tako so odmevale in nisem jih mogla utišat. Trajalo je tako dolgo.. nisem več vedela sploh kaj premišljujem. In potem sem od 4:11 dalje samo še budno in popolnoma zavestno razmišljala vse do časa ko je zazvonila budilka. Ni me zbudila, le oznanila je, da je sedaj pa res čas da neham premišljevat. Vse je bilo tako živo... dvakrat sem dobila tak čuden občutek, nisem imela več kontrole nad seboj. Kot bi skozi meditacijo zapuščala telo in bi me bolečina vlekla nazaj. Sploh ne vem kaj se je pravzaprav dogajalo in težko je pojasniti. Mogoče sem bila preveč zaspana a so me glasne misli držale budno. Zdelo se je kot preblisk in tisti močni zbodi so bili resnični. Nisem si samo domišljala. Budno sem sanjala, ampak niso bile sanje. Sama sem jih ustvarjala, želela sem jih kontrolirat pa mi ni uspevalo. Pa vendar so se odvijale po moji zamisli.
Čudno.. zelo čudno. Upam da ni to neke vrste norost. Ampak dvomim da je :).
Hm..

(J.: Kdo si, ki, zagrnjen v noč, tako si vrinil v mojo se skrivnost?
R.: Prenesla me ljubezni je perut: ljubezni ne ubrani zid kamen; in kar ljubezen more, to si upa..)

Prva svečka na adventnem venčku gori, prve čestitke nastajajo :), prve snežinke tudi, pisemce Božičku (čeprav v govorni obliki =)), božični kaktus počasi poganja cvetove, končno sem tudi odprla koledarček s čokoladicami.. Kar na enkrat sem dobila spet tisti občutek. In sedaj že celo komaj čakam praznike. Misel na zavijanje darilc, na lučke, vse tiste okraske je prijetna. Vse kar manjka je sneg, pa tudi tega je na koncu vedno preveč.
Poslušam najboljše glasbene mikse za vso Slovenijo in ob tem se odločam iz česa bo nastala nova čestitka; barvice, akvareli, pasteli? Toliko dela in na koncu jih najverjetneje ne bom niti poslala :). Ali mi bodo preveč všeč in jih bom želela obdržati, ali pa bodo takšne da ne bi želela, da jih sploh kdo vidi. Jah..

Vedno bolj se približujem cilju minus narašča. Bolj se mu oddaljujem in spet si ga zaželim. Naj pride hitro, da minus ne bo imel časa poseči vmes :).

Pa še res je..
Življenje je risanje brez radirke!

(Para el mundo tú eres sólo alguien, pero para alguien tú eres el mundo.)

Pogledam skozi okno in dobim občutek, da smo nekje oktobra. Zjutraj prijetno sije sonce in se odbija od popolnoma suhih cest. Listje je obarvano a še vedno na drevju. Kje je tisti občutek zime, ki ti piha v obraz, ki je vsa bela in sijoča. Kje je tista želja po praznikih, po zabavi.. po izdelovanju snežink in po okraševanju. Prav smešno se mi zdi, da bi karkoli okraševala, saj imam občutek da še zdaleč ni čas za to. Ampak vseeno je december. TISTI mesec. Poln zanimivosti, rajanja, veselja, nakupovanja, obdarovanja. Čas je da se tudi mene to dotakne. Vsako leto sem se tega tako veselila.. ampak sedaj ne preveč. Mogoče, ker bom letos prvič sama risala čestitke :). In ne smem nikogar razočarati. Pa še nikakršnih načrtov za praznovanje novega leta nimam. Bom na koncu pristala doma in gledala domač ognjemet.. ne :) ampak je bilo vedno lepo videti iz takšne višine vse ognjemete vsega mesta. Zdi se mi, da tega več ne bom doživela. Tistega posebnega občutka. Ampak, če bi ostala doma mi ne bi dal miru občutek, da nekaj zamujam. To pa je veliko huje.. ali pa tudi ne.
Kamorkoli pogledam me gleda listek z domislicami iz knjige Murphyjev zakon. Ta knjiga se me je resnično dotaknila. Ne moram se je naveličati prebirati in četudi v naprej vem kaj sledi me vedno nasmeje in očara. Nad menoj je listek: Tudi če ne veš, kaj je treba početi, počni to očarljivo. Res lepo :). Če se mi zazdi, da bi mogla jesti in zagledam: Vse kar je dobrega v življenju je protizakonito, nemoralno ali redi. Potem si kar premislim :). In vedno bolj previdno tipkam številko v telefon, saj me spet opozarja: Napačna telefonska številka ni nikoli zasedena. Še bi lahko naštevala..
=)

Čisto neobičajno..

Nikoli ne moremo zagotovo vedeti, kaj zapolnjuje misli drugih ( če le nimamo kakšnih posebnih spobobnosti). Lahko nam le ti povedo, lahko se nam samo zdi, ne moremo pa vedeti. Ves čas se nam nekaj roji po glavi. Večinoma tudi več stvari hkrati in zelo hitro. Vsak je preveč obremenjen s svojimi, da bi lahko razmišljal še o drugih (misli dveh ljudi ne moremo spraviti v eno glavo). So nekaj tako posebnega.. ne da se jih zapisat. Ima kdo v tem trenutku identične misli mojim? Glede na to koliko je ljudi bi se lahko zgodilo, ampak dvomim.
O čem razmišlja najstnik, ki naprimer ubije svoje starše.. To je dandanes kar pogosto (pa ne da bi imela kakšne posebne namene.. preveč umirjen tip človeka sem glede tega in polna ljubezni :) ). Tega najstnika bi seveda kaznovali, kaj pa drugega. Če bi bil polnoleten z zaporom. Pa je to prav? Vsi izhajamo iz narave, in ali narava pozna zakljenjeno sobo od koder se ne smeš ganiti? Ne. Ali pozna morjenje? Da. Res ni prav, da drugemu vzameš življenje, ampak:
- najstnik se ni mogel sam odločiti, če sploh želi živeti-to so mu vsilili (tudi to ni prav), torej lahko počne kar mu dopušča nagon;
- že v človeški naravi je da le ta mori, nekoč pa si je nekdo zamislil da to ni prav in da je kaznivo.
Ne.. vse to ne pomeni, da odobravam, da takšnega človeka ne kaznujemo. Ampak vse skupaj nima smisla. Očitno ne zaleže niti to kaznovanje, saj bi drugače že zdavnaj zavladal mir. Kar neko neumno izurjanje vojske, da bi bili pripravljeni na nov pokol.. neke smrtne kazni, ki so popolnoma neumne. Tisti, ki nekoga za to obtožijo so prav tako morilci. Nekateri ljudje vemo kaj je prav in kaj ne. Tisti ko pa ne pa si po svoje niso sami krivi. Dobili so možnost za življenje in morajo se naučiti to spoštovati, s tem da ljubijo vse kar jim je ponujeno.
Vem.. že jutri se lahko spremeni moje mnenje, dokler pa je takšno ga želim izraziti, saj nobene misli niso večne (misli niso omejene, vse ostalo je). Spreminjajo se glede na izkušnje. In so odvisne od osebnosti. Že čez cel dan se spreminjajo. Včeraj sem se komaj zavedla kako zanimivo je vse skupaj. Misli so mi hitro begale glavo in bile so tako zanimive. Želela sem jih sedaj zapisati, pa mi nikakor ne uspeva.
Koliko časa imamo, da odkrijemo vse kar nas zanima? Nikoli ne bomo vedeli, zato je treba delati sproti. Sproti odkrivati vse tiste "resnice", ki nas zanimajo. Saj drugače obstaja možnost, da se jih ne bomo izavedli pravočasno ali nikoli. Naprimer danes me zanima ali sem tega zmožna, torej moram danes poskusiti. Jutri mogoče ne bom imela več možnosti, ali pa me bo minilo. Saj nas vse mine. Vsa sedanja čustva se bodo s časom razblinila. Ne obstaja večno sovraštvo. S časom se bo sprevrglo v usmiljenje ali pa preprosto zbledelo. Ljubezen.. včasih se nas tako močno prime, spet drugič popolnoma pozabimo nanjo. Vsekakor ni večna. Do nedavnega sem bila drugačnega mnenja. Vse je večno le do trenutka ko ne mine.
Ali obstaja večni pesimist/realist/optimist? Po mojem mnjenju ne. Nekaj časa se lahko prištevaš nekam, spet dugič drugam. Nekoč se bo pesimistu zgodilo nekaj lepega in prijetnega, kar ne bo v skladu z njegovim prepričanjem (oprosti Murphy, ker se ne strinjam popolnoma s tvojim zakonom :) : Ne zgodi se, da bi bil pesimist prijetno presenečen.), realistu nekaj nerealnega in nekoč se bo tudi optimist zavedal poraza. Potem bo spremenil svoje "večno" mnenje. Lahko pa da bo že iz navade zašel na staro mišljenje. To je dobro in slabo. Vsak pa je kar nekajkrat v življenju nekaj od tega.
Želim si da bi zapisala svoje misli, vendar to ni enostavno. Ob vseh teh mislih se pojavljajo še druge in jih je preprosto preveč. Seveda ne pričakujem, da se bo kdo strinjal z menoj. Vsak ima svoje mnenje in vsak sodi v svoj koš.

Pegi

Nikoli nisem dodala naslova, saj se ne moram nikdar odločiti za eno ali dve primerni besedi. In Pegi si zasluži, da je prvi, ki je napisan na tem mestu. Bil je tako poseben.. prečudovit. In sedaj ga ni več. Ravno prej sem gledala kako se je spuščal v črno luknjo, k Mikiju in Mufiju. Vsaj skupaj so. Bilo je zelo žalostno. In še vedno je.

Sedaj pa k veselejšim stvarem. Te so bolj običajne pri meni :). Dnevi so sicer naporni kaj se šole tiče, ampak šola ni vse in ni najpomembnejša recimo. Pomembno je recimo, da sem rešila zaguljeni sudoku in sem na to zelo ponosna :), po eni uri in pol reševanja ko sem prispela na cilj (čeprav je bila ura enajst zvečer) sem bila tako presrečna in tako dobre volje, da bi lahko še kar reševala. Pa je bil spet čas za učenje.
In danes na ta pomemben dan nisem počela nič tako pomembnega in omembe vrednega. Ja no.. sošolcu sem nasedla da ima aids, samo zato, ker je bil tako prepričljiv. Ko sem na koncu postala že tako žalostna in mi je šlo na jok je priznal da si je samo izmislil. Mislim kako nesramno :).. in jaz bom morala res malce omejiti naivnost.

=)