Čisto neobičajno..

Nikoli ne moremo zagotovo vedeti, kaj zapolnjuje misli drugih ( če le nimamo kakšnih posebnih spobobnosti). Lahko nam le ti povedo, lahko se nam samo zdi, ne moremo pa vedeti. Ves čas se nam nekaj roji po glavi. Večinoma tudi več stvari hkrati in zelo hitro. Vsak je preveč obremenjen s svojimi, da bi lahko razmišljal še o drugih (misli dveh ljudi ne moremo spraviti v eno glavo). So nekaj tako posebnega.. ne da se jih zapisat. Ima kdo v tem trenutku identične misli mojim? Glede na to koliko je ljudi bi se lahko zgodilo, ampak dvomim.
O čem razmišlja najstnik, ki naprimer ubije svoje starše.. To je dandanes kar pogosto (pa ne da bi imela kakšne posebne namene.. preveč umirjen tip človeka sem glede tega in polna ljubezni :) ). Tega najstnika bi seveda kaznovali, kaj pa drugega. Če bi bil polnoleten z zaporom. Pa je to prav? Vsi izhajamo iz narave, in ali narava pozna zakljenjeno sobo od koder se ne smeš ganiti? Ne. Ali pozna morjenje? Da. Res ni prav, da drugemu vzameš življenje, ampak:
- najstnik se ni mogel sam odločiti, če sploh želi živeti-to so mu vsilili (tudi to ni prav), torej lahko počne kar mu dopušča nagon;
- že v človeški naravi je da le ta mori, nekoč pa si je nekdo zamislil da to ni prav in da je kaznivo.
Ne.. vse to ne pomeni, da odobravam, da takšnega človeka ne kaznujemo. Ampak vse skupaj nima smisla. Očitno ne zaleže niti to kaznovanje, saj bi drugače že zdavnaj zavladal mir. Kar neko neumno izurjanje vojske, da bi bili pripravljeni na nov pokol.. neke smrtne kazni, ki so popolnoma neumne. Tisti, ki nekoga za to obtožijo so prav tako morilci. Nekateri ljudje vemo kaj je prav in kaj ne. Tisti ko pa ne pa si po svoje niso sami krivi. Dobili so možnost za življenje in morajo se naučiti to spoštovati, s tem da ljubijo vse kar jim je ponujeno.
Vem.. že jutri se lahko spremeni moje mnenje, dokler pa je takšno ga želim izraziti, saj nobene misli niso večne (misli niso omejene, vse ostalo je). Spreminjajo se glede na izkušnje. In so odvisne od osebnosti. Že čez cel dan se spreminjajo. Včeraj sem se komaj zavedla kako zanimivo je vse skupaj. Misli so mi hitro begale glavo in bile so tako zanimive. Želela sem jih sedaj zapisati, pa mi nikakor ne uspeva.
Koliko časa imamo, da odkrijemo vse kar nas zanima? Nikoli ne bomo vedeli, zato je treba delati sproti. Sproti odkrivati vse tiste "resnice", ki nas zanimajo. Saj drugače obstaja možnost, da se jih ne bomo izavedli pravočasno ali nikoli. Naprimer danes me zanima ali sem tega zmožna, torej moram danes poskusiti. Jutri mogoče ne bom imela več možnosti, ali pa me bo minilo. Saj nas vse mine. Vsa sedanja čustva se bodo s časom razblinila. Ne obstaja večno sovraštvo. S časom se bo sprevrglo v usmiljenje ali pa preprosto zbledelo. Ljubezen.. včasih se nas tako močno prime, spet drugič popolnoma pozabimo nanjo. Vsekakor ni večna. Do nedavnega sem bila drugačnega mnenja. Vse je večno le do trenutka ko ne mine.
Ali obstaja večni pesimist/realist/optimist? Po mojem mnjenju ne. Nekaj časa se lahko prištevaš nekam, spet dugič drugam. Nekoč se bo pesimistu zgodilo nekaj lepega in prijetnega, kar ne bo v skladu z njegovim prepričanjem (oprosti Murphy, ker se ne strinjam popolnoma s tvojim zakonom :) : Ne zgodi se, da bi bil pesimist prijetno presenečen.), realistu nekaj nerealnega in nekoč se bo tudi optimist zavedal poraza. Potem bo spremenil svoje "večno" mnenje. Lahko pa da bo že iz navade zašel na staro mišljenje. To je dobro in slabo. Vsak pa je kar nekajkrat v življenju nekaj od tega.
Želim si da bi zapisala svoje misli, vendar to ni enostavno. Ob vseh teh mislih se pojavljajo še druge in jih je preprosto preveč. Seveda ne pričakujem, da se bo kdo strinjal z menoj. Vsak ima svoje mnenje in vsak sodi v svoj koš.