Dva dni in nekaj ur sem zadrževala svojo otožnost in mislim da celo jezo (ali pa ni bila jeza, bolj žalost). Občutek, da se mi bo dejansko zmešalo :). Še sama bi napake prej popravila, kot oni "izvedenci". Ko dobiš tisto željo, da bi pritisnil gumbek, ki bi te popeljal v katero koli smer bi si zaželel, da bi te popeljal TJA. In uzreš eno veliko praznino, pretrgano vez do tistega. Večkrat dnevno sem imela posebne dihalne vaje za sproščanje, da se mi ni zameglil razum :). Grozno je bilo. Sem se skušala zamotit s početjem česa koristnega in mi ni preveč uspevalo. Včasih sem se zalotila pri gledanju v prazen prostor, kot da sem izgubila nekaj tako ljubega. Nekaj brez česa ne moram. In žalostno je, ko ugotoviš da si tudi sam materialist, kot smo vsi, čeprav si tega ne priznamo.
V tem času "stradanja" sem naredila kar nekaj koristnega. Predvsem veliko učenja in temu podobnega.

Narisala sem tudi eno voščilnico ostale bom pa kar kupila. Ne splača se truditi, da na koncu oni, ko to prejme samo bežno pogleda, prebere in vrže med star časopis ali pa v kakšno podobno črno škatlo. Vem da to počnejo, saj sem enaka. In ne smem si želeti, da bi lepše ravnali s tem. Čeprav podzavestno vedno zahtevamo, da so drugi boljši sebe niti pogledamo ne.

V meni je sedaj še en sam minus. Dosegla sem to kar sem želela. Tega bi se morala veseliti, ampak ne morem, ne znam. Nikoli mi ne bo jasno zakaj drugim vedno uspe se veseliti podobnega doseženega cilja meni pa nikoli. Ne znam se veseliti dobrega. Odbija me. Prav privlači me tisto slabo in nedostopno. Sedaj se sicer silim da bi zaužila vse kar mi je ponujeno, morda pa bo lepo. Nazadnje mi je bilo spet žal, ker nisem. Enkrat bom poskusila kaj drugega.