Bil je zanimiv dan. Skoraj popoln. Nekaj stvari je manjkalo do popolnosti, ampak kljub temu je bil super. Sicer pa se je zelo razlikoval od tistega popolnega dneva, ki sem si ga zamisla in napisala v DZ pri psihologiji. Že to da jo imamo danes na urniku daje dnevu popolnost. Če bi lahko bi ves čas poslušala to profesorico in srkala vso njeno zanimivo znanje. Vedno ko reče "Povedala vam bom še en eksperiment, ki.." me prav napolni s srečo. Res mi je zelo zanimivo. Včasih še sama dobim zamisli za kakšne poskuse, ampak so v večini neizvedljivi ali pa bi mi vzeli veliko časa. Končno sem bila tudi sproščena pri pouku in izven le tega. In sedaj ko to pišem se zavem kaj je temu dnevu dalo popolnost. Ne! Ne dovolim si, da bi mi spet to dajalo voljo, da bi me to napajalo z energijo. Te energije več ne potrebujem. Lahko sem brez nje.. to sem si dokazala. Zakaj pa sedaj ugotovim, da sem jo pogrešala. Ne smem! A vem da lahko.. Zakaj ne izgine.. zakaj ne postane neviden za moje oči. Vsi drugi lahko občudujejo to čudo.. le jaz ne. Pa vseeno mi da energijo.
Potem ko sem se napila pogleda tega čuda, te skrivnostne energije sem imela še željo po nakupih :). Po dolgem času sem užila lepoto mesta (Ancora, H&M, Sariko, pa še neke trgovinice). Najbolj zanimivo je bilo v H&M-u. Zaželela sem si kratkega krilca :) in se malo razgledala, če je kaj zame. Seveda smo zašle tudi na oddelek s spodnjim perilom. In ko jaz nekaj vneto gledam pride do mene popolnoma rdeča Lu in me povleče v prostor zraven. Gleda me z pogledom iz katerega lahko razberem smeh, razočaranje in najbolj grozo. Prisilim jo, da mi pove kaj se je zgodilo. In ona začne: "Grem do ene gospe, ker sem misla da si ti.. in ji rečem: Kaj te maš take vlke gate v roki?!?!" Skoraj sem se razjokala od smeha :)). Njej pa verjamem da je bilo zelo grozno. Gospa jo je pogledala zelo ubijalsko in ko se je Lu opravičila se je celo nasmehnila. Hitro sva zbežali iz oddelka in tako si nisem imela časa kaj več kot samo nagledat. Tudi primernega krilca nisem našla. Pač želim da je popolno in ne nekaj samo da je.
16:45
Tema je že in z Niko se odpraviva še po stojnicah. Povsod so lučke.. barvne in prijetne. Res je lepo. Niti mrzlo ni preveč. Nekaj si ogledujeva in že načrtujem, kaj bom komu podarila za božoč.
17:09
Spomnim se da še vedno nisem plačala opomina za knjige in da jih niti nisem vrnila. Sem pametna. Sama si želim, da me še enkrat opomnijo še za večjo vsoto. Kajne? Jutri bom pa res.
19:16
Sledi: učenje. Ja vem.. petek zvečer. Ampak je nujno potrebno. Pa še vedno imam voljo in energijo za to.

»Potem bi morala reči, kar misliš,« je nadaljeval Marčni zajec. »Saj to počnem,« je hlastno odgovorila Alica, »vsaj – vsaj mislim, kar rečem; sicer pa je to eno in isto.« »Sploh ni eno in isto!« je rekel Klobučar. »Lej jo, potem bi prav tako lahko rekla, da je "Vidim, kar jem" isto kot "Jem kar vidim"!«