..in potem še zadnjič udari. Močno. Z užitkom. Na obrazu je zaznati olajšanje in veselje. Nasmešek ob vsem tistem aplavzu in norenju gledalcev. Tudi starejših. Spogleda se z ostalimi iz benda in z očmi ter palicami nakaže nov komad. Želi si še.. in še in še več. Več ritma, več udarcev, večji aplavz. Ustnice stisne za zobe njegove roke pa skačejo v ritmu. O čem razmišlja? Zgleda kot da igra že avtomatično brez misli, samo v užitek.
Kako bi bila na njegovem mestu. Pa ne zaradi ostalih v skupini (no mogoče :)), ampak zaradi vsega tega kar počne. Tudi jaz bi to. Zdi se mi kot da me to veseli, ampak nisem prepričana, zato pa nisem nikoli poskusila. Vedno pa me je privlačilo, ali pa so me samo oni privlačili :).
No in potem bi zaigrala tisto svojo melodijo :). Tisto, ki ponavadi odmeva v Nikini sobi in ki je nobena pretirano ne mara, ki se sliši med poukom na Lucijinem hrbtu, ker mi je dolgčas in ker si ona želi masaže :). Zagrabila bi tiste palice (s katerimi ne bi počela tistega, kar bi ti Tan :P) in ob njegovem spremljanju s kitaro tolkla v ritmu. Lase bi imela razkuštrane in črne.. Komaj opazna bi bila v tistem kotu neke garaže. Potem si pograbila mikrofon..
"So shut up shut up shut up..don't wanna hear it..get out get out get out.. get out of my way..step up step up step up.. you'll never stop me.. nothing you say today is gonna bring me down..." :)

In stopila bi na oder, kjer bi se vse zableščalo od luči in mi zameglilo pogled, ki bi ga imela že dodatno prekritega z lasmi. Usedla bi se na svoje mesto, dala znak in začela. Začela tolči in v tem sprostila vse svoje misli. Bila bi odmaknjena a kljub temu prisotna.

*Glasba je posrednica med duhovnim in stvarnim življenjem.*