Upam da ne bo vedno več tistih rdečih črtic zaradi vsega tega prazničnega vzdušja. Ko dobiš željo, da bi si nekaj dobrega privoščil. Sicer pa se trudim, da bi bilo v zmernih količinah.
Mislim, da je čas za prednovoletne obljube, saj če bom tako nadaljevala bo kasneje stanje že takšno, da novoletnih obljub ne bo mogoče niti izpolniti. Najprej manj razmišljanja, da bom vsaj normalno spala. Je možno da celo noč nekaj tako vneto premišljuješ da zaradi tega niti ne spiš? Da slišiš utrip srca tako glasen in te že skrbi kaj le ti naznanja.. da te tako močno zabode in je tako polno vsega.. polno tistega? Meni se zdi mogoče. Saj se je resnično dogajalo. Ves čas sem imela tako polne misli, tako glasne, tako so odmevale in nisem jih mogla utišat. Trajalo je tako dolgo.. nisem več vedela sploh kaj premišljujem. In potem sem od 4:11 dalje samo še budno in popolnoma zavestno razmišljala vse do časa ko je zazvonila budilka. Ni me zbudila, le oznanila je, da je sedaj pa res čas da neham premišljevat. Vse je bilo tako živo... dvakrat sem dobila tak čuden občutek, nisem imela več kontrole nad seboj. Kot bi skozi meditacijo zapuščala telo in bi me bolečina vlekla nazaj. Sploh ne vem kaj se je pravzaprav dogajalo in težko je pojasniti. Mogoče sem bila preveč zaspana a so me glasne misli držale budno. Zdelo se je kot preblisk in tisti močni zbodi so bili resnični. Nisem si samo domišljala. Budno sem sanjala, ampak niso bile sanje. Sama sem jih ustvarjala, želela sem jih kontrolirat pa mi ni uspevalo. Pa vendar so se odvijale po moji zamisli.
Čudno.. zelo čudno. Upam da ni to neke vrste norost. Ampak dvomim da je :).
Hm..

(J.: Kdo si, ki, zagrnjen v noč, tako si vrinil v mojo se skrivnost?
R.: Prenesla me ljubezni je perut: ljubezni ne ubrani zid kamen; in kar ljubezen more, to si upa..)