Pogledam skozi okno in dobim občutek, da smo nekje oktobra. Zjutraj prijetno sije sonce in se odbija od popolnoma suhih cest. Listje je obarvano a še vedno na drevju. Kje je tisti občutek zime, ki ti piha v obraz, ki je vsa bela in sijoča. Kje je tista želja po praznikih, po zabavi.. po izdelovanju snežink in po okraševanju. Prav smešno se mi zdi, da bi karkoli okraševala, saj imam občutek da še zdaleč ni čas za to. Ampak vseeno je december. TISTI mesec. Poln zanimivosti, rajanja, veselja, nakupovanja, obdarovanja. Čas je da se tudi mene to dotakne. Vsako leto sem se tega tako veselila.. ampak sedaj ne preveč. Mogoče, ker bom letos prvič sama risala čestitke :). In ne smem nikogar razočarati. Pa še nikakršnih načrtov za praznovanje novega leta nimam. Bom na koncu pristala doma in gledala domač ognjemet.. ne :) ampak je bilo vedno lepo videti iz takšne višine vse ognjemete vsega mesta. Zdi se mi, da tega več ne bom doživela. Tistega posebnega občutka. Ampak, če bi ostala doma mi ne bi dal miru občutek, da nekaj zamujam. To pa je veliko huje.. ali pa tudi ne.
Kamorkoli pogledam me gleda listek z domislicami iz knjige Murphyjev zakon. Ta knjiga se me je resnično dotaknila. Ne moram se je naveličati prebirati in četudi v naprej vem kaj sledi me vedno nasmeje in očara. Nad menoj je listek: Tudi če ne veš, kaj je treba početi, počni to očarljivo. Res lepo :). Če se mi zazdi, da bi mogla jesti in zagledam: Vse kar je dobrega v življenju je protizakonito, nemoralno ali redi. Potem si kar premislim :). In vedno bolj previdno tipkam številko v telefon, saj me spet opozarja: Napačna telefonska številka ni nikoli zasedena. Še bi lahko naštevala..
=)