Moje razpoloženje se spreminja glede na to na kaj/koga mislim. Pravzaprav je vse bolj temačno. Saj bi bilo vse lepo in prav, če bi bilo več ljudi, ki bi bili dobri in zreli. Če ne bi iz vsakega kota gledal nek škodoželjec, ki živi samo za to, da drugim ničesar ne privoči, ker sam ničesar nima (lahko bi se vprašal zakaj.. in bi mogoče ugotovil da je vse zaradi njega samega); če ne bi bili vsi tako nemirni in polni depresije, ki si jo delajo sami v glavi; če ne bi vsak petdeset (+,-) letni moški gledal za vsemi najstnicami, doma pa ga čaka žena z otroki in se ji najverjetneje o tem niti ne sanja; če preprosto ne bi vsak skrbel samo zase in bi kdaj pa kdaj pomislil na soljudi, saj se edino v družbi da živeti.
Ne pravim da sem jaz popolna. Daleč od tega. Moja napaka je da ne znam sprejeti nekoga, ki ni tak kot bi si želela. Vsakega bi želela spremniti. No pa to ni pomembno :). Se trudim privajat. Želela sem napisati, da sem do nedavnega mislila kako so ljudje prijazni, da je v vsakem nekaj dobrega. Dokler nisem imela obdobja, ko mi je nekaj hotelo povedati, da temu niti približno ni tako. Nek gospod se me je očitno želel znebiti in če ne bi na drugi strani z neba padel nekdo drug bi bila sedaj nevemkje. Ta je skoraj tvegal sebe da me je lahko ujel. Kasneje se je izkazal, da sploh ni Slovenec in da je neverjetno prijazen. V trenutku sem se znašla med dvema tako različnima človekoma. Nisem mogla dojeti, da je lahko nekdo tako slab. Sicer pa sem mu skoraj v trenutku odpustila saj sem bila navdušena nad prijaznostjo iz druge strani, vendar sem bila prav tako ogorčena in poražena. Sicer je od tega kar nekaj časa, ampak takrat sem se veliko naučila. In sedaj vedno spregledam kdaj škodoželjstvu zrem v oči. To me niti malo ne prizadene več. Zdi se mi žalostno in usmiljenja vredno.
Sami si pletemo dobro in slabo. Vse imamo v rokah in sami se odločamo, če bomo nit obrnili v slabo drugemu (torej sebi).

.

Noben človek ni otok, povsem sam zase;

vsak človek je kos celine, del kopne zemlje;

če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj,

prav tako, kakor da je bil rtič,

prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno;

ob smrti vsakega človeka je mene manj, kajti vključen sem v človeštvo.

In zato nikdar ne pošiljaj povpraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi.

.

To misel sem želela objaviti že davno, saj mi je všeč že od takrat, ko je bila napisana v enem zgodovinskem učbeniku. Komaj ko sem jo drugič prebrala sem se zavedala pomena. Neverjetna je!