Mislim da sem duševno preutrujena.. ali pa telesno. Šla bi spat, vendar se bojim da zaradi utrujenosti ne bi mogla zaspati in potem bi šel večer samo v nič. Sploh pa je še takorekoč popoldan -).
Mogoče bi res morala začeti delati več za svoje čakre, saj bi se mi vsaj nekaj izboljšalo. Čeprav obljubljajo veliko in skorajda nemogoče.

Danes sem dobila obisk Lu in sva se lahko pogovorili o marsičem (predvsem o vseh tistih "neumnostih"). Ugotovili marsikaj novega.. Gledali sva celo slike iz male šole, na katerih sem baje neprepoznavna. No vsaj ona me ni prepoznala, sama sem se takoj -). Spomini so segali daleč.. celo do prvih ljubezni (kaj je že to?). Kako malo sem potrebovala za srečo in zanimivo življenje. Sedaj pa se zdi tako nedosegljivo. Kdaj bo konec te monotonosti? Mogeče bi morala sama kaj narediti v pravi smeri. Če bom čakala na to, da bo Jesse McCartney pozvonil na vratih in me odpeljal nekam :).. Prvič: nihče ne bo kar prišel k meni, brez da bi sploh stopila na dvorišče. Drugič: četudi je Jesse ravno dovolj star in dovolj popoln zame.. ga ne bo nikoli tukaj (pa ne samo njega). Ko bom nehala živeti v svojem svetu pa se lahko kaj oglasite :)

Talim se... Nihče me ne dograjuje, samo pomaga da izinevam. Dodaja mi tisto "sonce", ki me ubija. In me ni..

Skriti se pred vsemi in dejansko izgledati kot topljen led, ko kapljice polzijo po njem in se na koncu izgubijo v globoki luži. Zakaj vse to? Saj nima niti pravega vzroka.. sploh ga nima. Vsaj sama ga ne poznam. Kaj je to za eno obdobje. Zdelo se je že, da je te krize konec. In nastopa spet nova.
Zanima me, kakšna bi bila reakcija, če bi povedala.. vse. Pa ne upam. Niti ne znam izbrati pravega načina. Ne znam biti Tista. Pa četudi bi znala je prepozno. Nikoli nisem imela priložnosti. Sem samo zamujen vlak, ki je pripeljal, ko so potniki že zdavnaj odšli naveličani čakanja. Pravzaprav nisem imela niti izbire, kdaj bom prišla. Vsi zastoji na poti..
Samo ustavim se na postaji, kjer ni nikogar, ki bi vstopil. Naj ostanem in počakam, ali odpeljem nekam v neznano?

Že dolgo nisem pisala.. zelo dolgo. Pa saj sem imela vedno veliko za napisat, ampak nisem si vzela časa -). Čarovnice in sira ne bom zanemarjala tako kot Davida (nespletni dnevnik ;)
Kaj se je dogajalo? Marsikaj.. ampak ne vem zakaj bi pogrevala preteklost. Mogoče malo -)
Prvi spomin, ki mi pade na misel sedaj je: sobota.. zvečer.. Barista.. prepiri glede neumnega mesta sedenja.. in potem vse slabo osvetli prečudovita luč, ki posije v prostor -). Mogoče pretiravam (spet), ampak takrat sem še bolj. Moji odzivi so pretiravali. Sploh nisem bila jaz! Vsaj dolgo že nisem bila takšna. Skoraj kakšno leto. In vse se zdi tako čudovito, pa čeprav nemogoče.

Ugotovila sem, da jaz takšna ljubiteljica živali imam krilo iz usnja! Najprej sploh nisem vedela, nisem ravno posvečala pozornosti materialu in potem sem preverila in baje da je res. Prav grozno se počutim.. kot bi izdala samo sebe in seveda živalce. Ampak sedaj je kar je in mislim, da ga bom imela še kdaj oblečenega. Prav udobno se počutim v krilcu -) (razlogov ne bom navajala).

Takšna grozna ugotovitev ravno na dan rojstnega dne Minke (moje zajklice :*) -no nisem ji upala izdari tistega s krilcem-.
Z menoj je že celih sedem let -). Čeprav sem nekoč nekje prebrala, da pritlikavi kunci živijo le sedem let ali manj. Lahko dokažem, da ni tako.. zdrava prehrana, izpolnjevanje vsega kar si zaželi (pa četudi ob treh ponoči - kot danes) in vsa tista ljubezen.. Spomnim se, da ko je bila še zelo majhna (celo suhcata ja :)), je veterinar rekel, da bo najverjetneje umrla, zaradi bolezni, ki jo je takrat imela. In spomnim se, kako smo se vsi tega bali (jaz sem jokala dneve in noči) in smo jo ves čas polnili z ljubezijo.. niti trenutka ni bila sama. In potem je čudežno ozdravela. Vidite kaj vse dela ljubezen -)
Nekoč sem nekje brala..
Nihče ni tako star, da ne bi mogel živeti še eno leto in nihče ni tako mlad, da ne bi mogel umreti že jutri.

Sneg.. kako romantično :). No tega, da je romantično jaz ne bi ravno opazila, ampak če začnem verjet drugim.. bo že držalo. Nimam ravno romantičnih spominov glede snega. Imam samo spomine na odhode domov iz osnovne šole in vse sošolce, ki smo skupaj to premagovali. Vedno smo se ustavili in poigrali v tem času. Ponavadi mi to ni bilo niti najmanj všeč, če pa pomislim je bilo zelo lepo. Prijetno in sproščeno. Največkrat se je sprevrglo v prepir, ker smo bile me punce že bolj zrele (kao) :). Ah.. kje so tisti časi.

(Si tú no estás junto a mí, no puedo cantar no soy feliz. Y poco a poco, me vuelvo loco, loco de amor.!!)

Lepo je tako sproščeno hodit v šolo in na trenutke mi je kar žal, da je že vikend. Vem.. nenavadno.
Danes sem se tam znašla že dve uri prehitro. Sicer ne po svoji želji ("imeli smo namreč telovadbo"), ampak na koncu se je izkazalo za zanimivo. Če se zapleteš v zanimive pogovore je fajn -). Tiste značilne teme.. zanimive teme. Pa spet smo se dotaknili tega, ki je sedaj že neizogibljivo. Prav spontano.. in nič napačno -)

Razglabljali smo tudi o spodnjem perilu. To je prav tako je pomembno -) Ugotavljam, da se mi vsako perilo zdi vredu. Odvisno kakšna je oseba, ker enih si res ne predstavljam s 'širokimi' ;). In ker sem bila skoraj edina proti ostalim, se ne bom več upirala lepoti ozkosti. Je pa res, da se mora dati na to kar veliko. Iz obeh strani. Splača se potruditi.. Od nekdaj sem mnenja, da se je treba v zvezah trudit tudi v tej smeri. V vseh smereh. Če misli nekdo, da sedaj ko sta z njim/njo skupaj že nekaj let, da si lahko privošči neurejenost.. da je vseeno kako je oblečen.. Torej da se lahko popolnoma zapusti, se zelo moti. Potem sploh ni vprašanje zakaj le je on poiskal tolažbo pri mladi tajnici ali ona pri čednem poštarju.
Nič ni večno.. splača pa se trudit, da se ne konča prehitro.

















Kdo ve, če to, kar imenujeno življenje, ne pomeni umiranje in umiranje - življenje?

Sovražim pesmi z ljubezensko vsebino. Torej sovražim večino pesmi -). Sploh več ne vem kaj si naj ob njih predstavlajam. In potem na MP3-ju samo preskakujem le te.. ker nimajo pomena. Včasih sem jih prav požirala.. sedaj pa. Ne vem. Neko krizo preživljam -) in ne vem kakšno in ne zakaj. Kar nenadoma me nekaj popade. Kar neki čudni občutki. Kje so pa prijetni?

Zjutraj se zbudim polna energije in se veselim nečesa, ko sploh ne vem česa. Kot nekoč, ko sem se veselila popoldanskega pouka, ker smo lahko nekaj ur prej opazovale mimoidoče (samo določene -). To mi je bilo v takšno neizmerno zadovoljstvo, da je ta občutek bil prisoten še danes. In ko sem se zavedla, da je to bilo samo nekoč.. spet - Konec. Pa če se še tako trudim, da bi spet šla v šolo s tem namenom.. ne morem. To preprosto več ni v meni. Izogiba se me. Niti oplazi me ne.
Utrujajoče je.. ni več sil ni več energije. Kriza!
Nimam drugih besed..

Mislim da potrebujem neko zdravilo za vse to.. hm.. nakupovanje? mogoče :)

Biti zaljubljen.. gledati to osebo vsak dan in čeprav se ona ne ozira za teboj, je to lepo. Že to da jo občuduješ, da sam kradeš poglede, pa čeprav ti niso namenjeni iz enakih razlogov. Vse te spravlja v veselje. Ljubezen ni uslišana, ampak je vseeno prisotna. Tukaj. Sedaj in vsak dan. Je kaj lepšega, kot to imeti pred očmi, saj se z njimi po moje najlepše zaznava. Ampak vseeno tista misel na uslišano ljubezen ni nikoli odveč. Velikokrat si zaželiš nekaj, česar si podzavestno sploh ne želiš. Ne pomisliš na posledice svoje želje, ki ti ne bi bile všeč in ko se dogajajo se končno zaveš: ne tega pa si jaz ne želim.. tega si nisem želel!
Želiš si "popolnost" in recimo da je ljubezen obojestranska. To naj bi bilo najpomembneje an? Sedaj pridejo druge težave. Kot vedno.. nove. Lahko je takšna in vseeno ni popolna. Lahko da sploh ni ljubezen ali pa je tako daleč in tako nemogoča. Vse in vsi so proti njej, da se mora skriti pred svetom. Pred sabo. To je veliko huje, kot tista iz prvega primera. Veš kaj vse bi lahko bilo.. pa vseeno ni. In nikoli ne bo.

Med vso množico opaziš toliko znanih obrazov.. Ob vsakem začutiš nekaj drugega. Vsak ti daje nek spomin, ki se obudi samo od pogledu in misli nanj. In potem zagledaš tistega, ki ti je nekoč bil "bog", sedaj pa je enak kot vsi ostali. Kako je lahko bil toliko časa nekdo, ki ga nisem nikoli niti opazila in potem je kar iznenada postal Tisti. Tisti, ki mi je dajal smisel, lepšal cele dneve, tedne.. ki me je prevzel z enim samim pogledom. Takoj nisem bila več jaz in me je neka sila potegnila vase, da nisem imela nadzora. Se je sploh kdaj zavedal, da bi na njegov ukaz naredila vse, kar bi si zaželel.. Da je bil v mojih očeh pravi bog! Kako se lahko to tako zelo spremeni.. kako mi je lahko vseeno, če se najina pogleda srečata ali se celo dotaknema, ko pa sem včasih ob tem ponovno zaživela. Saj je še vedno prisotno neko blago zadovoljstvo, ampak kam je šla tista sila? Kar izginila je.. pojedel jo je čas. Se lahko kaj takega sploh ponovi? Zdi se tako nemogoče.. tako oddaljeno in nedosegljivo. Sploh ne vem, če je to dobro. Tisto mesto je prazno in občutek imam, da bo tako vedno. Nima smisla.. bo že prišlo. Saj bo, kajne?

V vsakem obdobju v življenju je neka stvar najpomembnejša. Ko sem bila majhna sem sanjarila o tem, kako bom nekoč lahko nosila visoke pete -).. takrat mi je bilo vse to tako pomembno. Veselilo me je, če sem se najbolje skrila pri skrivalnicah in bila sem žalostna če sem mogla biti slepa miš. Kasneje sem začela odkrivati kaj je to ljubezen in zdelo se mi je prav zanimivo. Sedaj pa ostaja samo misel na to, da bom nekoč odšla nekam, kjer se bo začelo pravo življenje.

(čarovnica in sir nista bila nikoli skupaj in nikoli ne bosta)

Pridobiti nazaj nekdanje prijatelje? To je bila ena mojih zaobljub. Priklicati vse s katerimi sem se dobro razumela, katerim sem zaupala in ohranjati stike z njimi. Teh je ogromno in jih na trenutke prav pogrešam. Z vsemi sem doživela nekaj novega.. nepozabnega. Pa še vedno so bili tukaj, ko sem si to želela. Niti trenutka nisem bila doma in se dolgočasila. Kaj pa počnem sedaj? Večinoma odrivam še sedanje prijatelje. In dokler jih ne izgubim ne vem koliko so mi pomenili.
Tole zveni kot da sem osamljena. To še zdaleč ne, ampak včasih pa res tako zgleda. Recimo ne najdem nikogar, ki bi danes šel z menoj v kino, ker mi je do ene prijetne grozljivke -). Bomo pa na koncu vsak v svoji dvorani, ker se ne moramo dogovoriti za film. Skoraj mesec čakam, da pride film v kino, sedaj ga noben ne želi videti. Ja super -)

-------------------------------------------------------------

(Would you dance if I asked you to dance? Would you cry if you saw me crying? Would you save my soul tonight? Would you tremble if I touched your lips? Would you laugh oh please tell me these...

Would you die for the one you love? Would you swear that you'll always be mine? Would you lie would you run away.. Am I in to deep? Have I lost my mind? )

Kdo je bikica
Kdor jo prvič vidi, jo nehote primerja z lepotico z naslovnih strani. Marsikateri zgleden družinski oče si ne more kaj, da je ne bi prosil za telefonsko številko. Nihče pa ne pomisli, da po najnovejši modi oblečena dama ne kaže zanimanja za vsakogar. Nasprotno: ko zazvoni telefon, oni na drugi strani ponavadi ostane z dolgim nosom.
Kljub erotičnemu izžarevanju ima Bikica le eno srce, ki ga hrani za enega in edinega moškega. Ko najde princa svojih sanj, mu ostane zvesta.
Če je prevarana si zatiska oči pred resnico, dokler je mogoče (česar ne vem, ne boli). Ko je enkrat mera polna, se porodi v njej želja po maščevanju in gorje tistemu, ki si je drznil biti do nje nepošten. Če za nezvestobo izve doma, mu bo zmetala v glavo vse, kar ji pride pod roko. Nima pa samo lastnosti razbesnelega bika, marveč je tudi zelo pametna. Zato se temeljito pripravi, ko sreča moškega, ki ji je všeč. Naredi strateški načrt in ga prav počasi osvaja (je vztrajna in optimistična). Tako stre še tako trd oreh in moškega oblikuje po svojih željah, ne da bi se on tega zavedal. Končno se nesrečne ljubezenske zgodbe sprevržejo v pozno srečo.

Delno drži.. Proti koncu vedno bolj (sploh pa ono o metanju stvari v glavo -D).. Začetek.. hm čist mimo? -) (označeno je še najbolj res)

Kako ljubi bikica
Le redko se zaljubi v njegovo zunanjost, kajti privlači jo notranja lepota. Je zelo trmasta in hoče dobiti tistega, ki si ga vtepe v glavo. Če se zgodi - pa to je skorajda nemogoče - da kateremu moškemu vendarle ni takoj všeč, si najprej izbere prijetno temo za pogovor. Ko je sogovorniku simpatična, pa začne oddajati še erotične signale. In spet ji je uspelo.
Čeprav se predstavnica tega nebesnega znamenja svojemu srčnemu izvoljencu rada preda, ji mora ustrezati okolje: nežna glasba, dišeče rjuhe, kozarec penine. Brez tega ne gre in če osvajalec misli, da se bo tisto zgodilo v nepospravljeni sobi, se presneto moti.
Všeč so ji dolge predigre, potrebuje nežnost in poljube, ki jo vpeljejo v užitek čiste telesnosti. Moški, ki so pri tem nerodni, so hitro odpisani, če pa ljubezen na prvi pogled še vedno drži, nauči srčnega izvoljenca prav vseh korakov, ki vodijo k popolnemu užitku.
Vsiljivih in nestrpnih tipov Bikica nikakor ne prenaša.

Sama ne verjamem v prvi stavek, vendar sem dobila komentarje ostalih, da to še najbolj drži. Ampak ne vem no :)

Kako naj ljubi bikico

Če želite, da je bikica vaša življenska družica za vse življenje, imejte razumevanje za nekakšno histerijo, v katero od časa do časa zapade. Je zelo trmasta in če česa ne more doseči, nastopi krizno obdobje. Tudi ona ima pravico od časa do časa izgubiti živce. Če jo boste zafrkavali, ste na napačni poti. Lahko se zgodi, da bo dobila živčni zlom, česar si prav gotovo ne želite.

Rada razpravlja o tem in onem ter načrtuje. Pogovori z njo pa nikakor niso monologi, kajti z veseljem prisluhne sogovorniku in mu svetuje, če jo prosi za nasvet. Njena dobra lastnost je, da vam nikoli ne bo po nepotrebnem solila pameti, marveč vam bo svetovala po najboljših močeh.

Bikice se razumejo na denar, vendar se zgodi, da v njihovem življenju dobijo pomen le gmotne vrednote. Če je njen partner čustvena in dugovno polna oseba, bo ta značajska napaka kar hitro premagana. Kadar je predstavnica tega nebesnega znamenja namreč razočarana v ljubezni, se običajno poda v najbljižji butik in se potolaži z novo obleko. (Pa kaj -D)

Toliko o "meni" -)

(miss me baby.. when you hear our favorite song.. miss me baby.. and when you start to sing along..)

Lahko bi bilo tako preprosto, ampak ni. Spet sem si zaželela celodnevnega ogledovanja si trgovin. Danes sem celo našla hlače in to v trgovini, kjer sem že prejšnje dni poskusila vse mogoče. Saj ne, da so bile na videz takoj zelo privlačne, ko sem jih oblekla so postale -D. Vseh ostalih sedem sem vrnila na polico in končno smo zapustile prvo trgovino. Potem jih je sledilo še nekaj, ker pa nisem našla ničesar popolnega. Še marsikaj me čaka v naslednih dneh -).

Zadnje čase poskušam napisati pesem, ki bi pokrivala moje misli in trenutne dogodke. Opažam, da je zelo težko, saj vedno zaidem s poti. Bo že prišlo samo od sebe, do takrat pa bom pisala samo zgodbe, ki mi bolj ležijo.

Nekdo je nekoč (včeraj-) pravil: "On je moj kisik.. je moja hrana.. moja voda! Vse s čemer lahko živim! Ne veš kako se dušim in kako sem lačna.. žejna.."
Predlog: "Pa postani anaerobna." -)
Moje mnenje.. Včasih v določenih situacijah nehote pretiravaš ali pa govori tvoja podzavest (upam da ne -)). Zato, ker ti je sila. In ker nikakor ni mogoče postati anaeroben, pač zajameš kisik in ti je kasneje lahko tudi žal. Danes je minilo. Zakaj? Ne vem? -)

(Zbudi se dobri princ.. rada bi ti dala vse.. svoje sanje in mladost..)

Saying I love you
Is not the words I want to hear from you
It's not that I want you
Not to say, but if you only knew
How easy it would be to show me how you feel
More than words is all you have to do to make it real
Then you wouldn't have to say that you love me
Cos I'd already know
What would you do if my heart was torn in two
More than words to show you feel
That your love for me is real
What would you say if I took those words away
Then you couldn't make things new
Just by saying I love you
More than words
Now I've tried to talk to you and make you understand
All you have to do is close your eyes
And just reach out your hands and touch me
Hold me close don't ever let me go
More than words is all I ever needed you to show
Then you wouldn't have to say that you love me
Cos I'd already know
What would you do if my heart was torn in two
More than words to show you feel
That your love for me is real
What would you say if I took those words away
Then you couldn't make things new
Just by saying I love you
More than words..

Idealen dan?
Do popolnosti vedno nekaj manjka, ampak lahko je vse ostalo tako lepo da pokoplje slabe stvari.
Najprej zjutraj se pripravim na najboljše zdravilo za žalost. Nakupovanje! Ko je vse prestavljeno za kako uro.. samo še čakam. Končno se odpravim proti mestu, nakar kliče Lu (jaz že popolnoma dobre volje) in naznani, da se njima ne da. Takšno razočaranje! -(
Vzeli sta mi zdravilo in moje stanje se je še bolj poslabšalo. V šoli je bilo malo bolje, ker so eni prijatelji tako dobri -). Sledili sta dve nezanimivi uri ob katerih sem zaradi dolgčasa pozabila na vse ostalo.. Vedno ob sredah pomislim, da bi lahko odpadla vsaj zadnja ura mat, danes pa se je zgodilo nekaj, kar niti v najlepših sanjah ne bi upala pomisliti :). Med tretjo uro pouka, po tem ko sem bila vprašana in je že naslednji srečnež sedel na stolu (profesorica za psihologijo je tako kul :)), je sledila objava nekaj v tem stilu: "Prosimo, če zaradi tehničnih težav varno zapustite šolo." Najprej oni šok.. kaj te zdaj je. Pograbim učbenike in jih komaj stlačim v torbo (spet! pa čeprav je baje prevelika).. Zagledam Majo ko se tako brezskrbno počasi premika, jaz pa skoraj do konca v paniki.. jo povlečem (ona hoče še do omaric po plašč! seveda ji nisem dovolila). Okolje me malo pomiri, saj so vsi tako mirni. Jaz bi skoraj tekla, če jih ne bi bilo. Zunaj se nekaj pogovarjamo, kaj se dogaja. Zagledam živo Lu, ki sem je zelo vesela -). Ko se nič ne zgodi, gremo res po plašče in malo naokrog. Kasneje pa sploh ne dalje k pouku, saj ni šel nihče. Torej sta odpadli 2 uri matematike in še španščina.. sanjsko :).
To je bilo res odlično zdravilo in ker je sledilo nakupovanje še toliko bolje. Kupila sem si velik nič in dala skozi kar nekaj trgovin. Ni bilo nobenih primernih hlač (ene še kar, ampak so malo tiščale vse skupaj -)), posebno lepega spodnjega perila, nobenega lepega nekarirastega kratkega krilca.. Ničesar kar bi mi bilo resnično všeč. Ah.. bo res treba po nakupih v druga mesta? -)
Sledilo je hranjenje (ja nakupovanje izčrpa) in prijetni pogovori. Izdala sem moje načrte, ki so majhna 'skrivnost' :) in se mogoče ne bodo niti uresničili, ampak vseeno lepo -).

Dobro in slabo..

Nič ni lažjega kot govoriti nekaj česar ne misliš.. nekaj česar si ne želiš. Lahko te trenutna volja tako potegne vase, da pridejo na dan vsa čustva, ki si jih ves čas tako tlačil.. Ki jih nisi želel videt. Pravzaprav jih ne znaš razumeti.. razbrati. Kaj predstavljajo?
Te res to žalosti ali je kriv samo depresiven dan, v katerem ni šlo vse tako kot si si zamislil. In potem pride tisto veselje, sproščenost.. ki se v trenutku spremeni.. kar naenkrat. Nekaj iz tebe govori in preprosto ne gre drugače. Če bi lahko vsi govorili iz sebe bi bilo veliko lažje.
In pride zbegano jutro. Sanje? Niti ne. Vse delam tako podzavestno, kot vedno. Običajen dan? Mogoče.
Stopim pred tiste vesele obraze. Niti trenutka nevolje več.. vse se naenkrat posvetli in ugotoviš, da je bilo samo del tvoje osebnosti. Eno veliko pretiravanje! Tukaj imam svoj svet, ki ga ne želim spreminjat. Vse do sedaj je bilo dobro in tudi tako bo dalje. Kakšni novi začetki.. samo prepuščanje se dogajanju. Nič več zavračanja tistega novega.. za nekaj kar ne obstaja -)

Ko pa hodim tako sama me duši in ne razumem kaj mi spet manjka.. tisti občutek da si nečesa želiš pa ne veš česa (spet!). Morala bi biti samo ena stvar drugačna, ena sama sprememba, ki bi pritegnila pozornost in bi pozabila na vse ostalo. Misli so tako glasne, ampak hkrati tako nejasne. Če bi imela vsaj nekoga, ki bi mi lahko to pojasnil.. Zakaj se samo jaz ubadam s tem..
Strah me je biti sama s seboj. Preveč turobno je. Takoj ko pa opazim druge ljudi okoli sebe postane bolje. Misli se stišajo. Mahajo mi neznani ljudje, kar bi mi v drugih dneh šlo zelo na živce.. danes pa me prav veseli in celo izsili nasmeh. Opažam da nisem sama.

Vse je dobro do takrat, ko si spet zaželim (ne.. ni to želja!) da bi bilo po moje. Da bi samo rekla in bi se zgodilo. Zdi se mi tako verjetno, da že iščem, kje je sedaj uresničitev. Zakaj preprosto ne odneham! Sama s seboj se prepiram in nikakor ne zmaga nobena polovica. Lahko se samo odločim.. ja ta bo.
The end.

To pisanje me je včasih tako veselilo, da sta sledila kar dva posta v dnevu in samo ker nisem želela pretiravati jih ni sledilo še več. Sedaj pa.. ne vidim pravega smisla v tem, ampak ne želim te več razočarati Tan :*. Pa saj je kar zabavno. Bolj zabavno je brati in slediti dogodkom drugih. S tem čutiš neko vez, pa čeprav naprimer tiste osebe niti ne poznaš. Pa še zanimivo je..
Sama pa nimam za napisat nič lepega.. samo malo slabšega..

- Čajdan mi ne uspeva. Včeraj trdno prepričana da bo na mojem jedilniku danes samo čaj, ta želja se je nadaljevala vse do jutra in potem, ko me je zbudila lakota je vse preprosto izginilo. Pa nasledjič..

- Če česa ne maram je to fotografiranje, če sem jaz na fotografiji seveda. Saj je kar zabavno, če je izdelek vidim samo jaz.. ne pa da nek neuspel poskus vidi vsak, če ima dostop do interneta. Grozno! Ja.. dobili smo razredne slike in niso mi najbolj všeč :).
Če ne verjamete bom napisala nekaj komentarjev:

Jan: Emina.. jaz če bi se trudil mi ne bi uspelo biti na obeh slikah tak isti kot je tebi.. haha! (oo hvala :))

MLNT: Saj si vredu.. ne pretiravaj (tisto tak "ful" iskreno ja)

Brat: HAha hahaha hahahahahahaha! (ti se kar naslanjaj na tujo nesrečo :))

Mama: Kaj je bil oni ko vas je slikal ful grozn, da tak prestrašeno gledaš? hihi :) (ne morem se branit)

Ata: (eno uro govora o tem kako zgledam ne morem napisat tukaj, ampak da povzamem): Kaj si rekla?? Da nisi vredu?! Ti si tak čudna, ne. Kaj se nisi dobro pogledala? Kot lutka si.. glej to kak lepa. Jo samo ne mi govorit da nisi. (to vedno reče.. tak da se takoj ve 'kako zelo res' je. Še malo bolj je pretiraval drugače, ampak pustimo to :))

Jah.. res sem skoraj enaka na obeh, na drugi imam sicer samo bolj umazan škorenj, k čemu je najverjetneje pripomogel Miha, ko je lezel na nas :). Če sem že kot lutka, je ta melce prestrašena pa še frufru ima. Bom imela vsaj spomin na to striženje :)

(začenjam nanovo)

Bilo je tako prijetno.. polno glasbe, plesa, smeha, pogovorov (za moje pojme oziroma za naše (mišljen ŽNET) malo preveč resnih ampak dobro). Začetek čudovit. Kot vso leto 2006. To je bilo eno izmed najboljših let nasploh. Spoznala sem toliko novega o sebi, veliko je bilo dogodkov ki so bili pomembni in prijetni.. Uresničilo se ni le eno voščilo, ki pa sedaj niti ni več tako pomembno.
Letos pa.. začelo se je z nazdravljanjem, kaj pa. Takrat še je bilo super. Le Živa je ves čas ponavljala: "Dobro bo!!" da smo se vsi samo zamislili, če bo res tako. Najprej vso tisto rajanje.. ognjemet in podobno, kasneje pa kar naenkrat konec. Začetek konca je bil z igro limonice (ena limonica ena limonica, ena limonica dve limonici, ena limonica tri limonice,..), takrat je že bilo zaslediti čudne poglede resnih in zateženih ljudi (pravzaprav dveh). Smo pač bile malo boljše volje od njih in to jih je očitno motilo. Motilo jih je vedno več "napravljanja". Vedno bolj se je stopnjevalo. Še več napačnih limonic in dobrih borovnic z rumom :). Potem pa še "prijeten" sprehod. Naši dobri prijatelji nas pustijo (žne - t tava nekje za sebe) sredi neznanega pobrežja in dejansko stečejo stran. Tudi prav.. pa poiščimo hišo v kateri smo :). Če priznam mi je še sedaj malo smešno vse skupaj (do tukaj). Potem sva še z Živo samo še na kokakoli.. pa ja :). Trudiva se biti resni in nama ne uspeva najbolj. Sledi dogodek, ki ga bom obžalovala do nevemkdaj, mogoče tudi za vedno. Spominjam se skoraj v celoti, le da ne vem kakšen namen sem sploh imela. Grozno pač.
In naenkrat se znajdem v sobi (se znajdeva vbistvu).. ni mi prav jasno kaj se dogaja in zakaj bi lahko bil kdo na koga jezen, ker ni nihče ničesar naredil. Ampak od takrat naprej smo zaprte v sobi. Zdi se mi cela večnost od vseh klicev in podobno nakar ugotovim, da je minilo le par minut.. in vedno več slabih novic. Raje potlačim te spomine, ker so preveč sramotni. Razpoloženje se tako spreminja, da mu več ne sledim. Od solz do smeha.. Kasneje pa samo en bum.. zdaj pa je dovolj torej. Domov gremo. Za menoj prihaja tista slaba volja, katere so me hoteli prej nalesti. Skupaj se pri Teji lepo skorajda trezno pomenimo..
Zjutraj pa (dejansko zjutraj ob desetih že) samo majhna vrtoglavica in tisto prav zavedanje vsega. Naše "opravičilo" je sestavljeno in spet nazaj na pobrežje ga predati ranjencem. Muka do konca. Polno prepirov, nestrinjanja.. Ja tak je dobro to leto 2007. Nikoli bolje. Domov gremo peš (malo daleč sicer :)), ker se imamo še veliko za pomenit. Res da je vse narobe, res da skoraj ni stvari ki bi bila vredu, ampak me smo dobre volje. Še naprej se smejimo in na koncu ugotovimo, da je pa ena in edina pomembna stvar dobra: ŽNET bo zmeraj skupaj, v dobrem in slabem, brez očitkov in slabe volje :).