Bilo je tako prijetno.. polno glasbe, plesa, smeha, pogovorov (za moje pojme oziroma za naše (mišljen ŽNET) malo preveč resnih ampak dobro). Začetek čudovit. Kot vso leto 2006. To je bilo eno izmed najboljših let nasploh. Spoznala sem toliko novega o sebi, veliko je bilo dogodkov ki so bili pomembni in prijetni.. Uresničilo se ni le eno voščilo, ki pa sedaj niti ni več tako pomembno.
Letos pa.. začelo se je z nazdravljanjem, kaj pa. Takrat še je bilo super. Le Živa je ves čas ponavljala: "Dobro bo!!" da smo se vsi samo zamislili, če bo res tako. Najprej vso tisto rajanje.. ognjemet in podobno, kasneje pa kar naenkrat konec. Začetek konca je bil z igro limonice (ena limonica ena limonica, ena limonica dve limonici, ena limonica tri limonice,..), takrat je že bilo zaslediti čudne poglede resnih in zateženih ljudi (pravzaprav dveh). Smo pač bile malo boljše volje od njih in to jih je očitno motilo. Motilo jih je vedno več "napravljanja". Vedno bolj se je stopnjevalo. Še več napačnih limonic in dobrih borovnic z rumom :). Potem pa še "prijeten" sprehod. Naši dobri prijatelji nas pustijo (žne - t tava nekje za sebe) sredi neznanega pobrežja in dejansko stečejo stran. Tudi prav.. pa poiščimo hišo v kateri smo :). Če priznam mi je še sedaj malo smešno vse skupaj (do tukaj). Potem sva še z Živo samo še na kokakoli.. pa ja :). Trudiva se biti resni in nama ne uspeva najbolj. Sledi dogodek, ki ga bom obžalovala do nevemkdaj, mogoče tudi za vedno. Spominjam se skoraj v celoti, le da ne vem kakšen namen sem sploh imela. Grozno pač.
In naenkrat se znajdem v sobi (se znajdeva vbistvu).. ni mi prav jasno kaj se dogaja in zakaj bi lahko bil kdo na koga jezen, ker ni nihče ničesar naredil. Ampak od takrat naprej smo zaprte v sobi. Zdi se mi cela večnost od vseh klicev in podobno nakar ugotovim, da je minilo le par minut.. in vedno več slabih novic. Raje potlačim te spomine, ker so preveč sramotni. Razpoloženje se tako spreminja, da mu več ne sledim. Od solz do smeha.. Kasneje pa samo en bum.. zdaj pa je dovolj torej. Domov gremo. Za menoj prihaja tista slaba volja, katere so me hoteli prej nalesti. Skupaj se pri Teji lepo skorajda trezno pomenimo..
Zjutraj pa (dejansko zjutraj ob desetih že) samo majhna vrtoglavica in tisto prav zavedanje vsega. Naše "opravičilo" je sestavljeno in spet nazaj na pobrežje ga predati ranjencem. Muka do konca. Polno prepirov, nestrinjanja.. Ja tak je dobro to leto 2007. Nikoli bolje. Domov gremo peš (malo daleč sicer :)), ker se imamo še veliko za pomenit. Res da je vse narobe, res da skoraj ni stvari ki bi bila vredu, ampak me smo dobre volje. Še naprej se smejimo in na koncu ugotovimo, da je pa ena in edina pomembna stvar dobra: ŽNET bo zmeraj skupaj, v dobrem in slabem, brez očitkov in slabe volje :).