Že dolgo nisem pisala.. zelo dolgo. Pa saj sem imela vedno veliko za napisat, ampak nisem si vzela časa -). Čarovnice in sira ne bom zanemarjala tako kot Davida (nespletni dnevnik ;)
Kaj se je dogajalo? Marsikaj.. ampak ne vem zakaj bi pogrevala preteklost. Mogoče malo -)
Prvi spomin, ki mi pade na misel sedaj je: sobota.. zvečer.. Barista.. prepiri glede neumnega mesta sedenja.. in potem vse slabo osvetli prečudovita luč, ki posije v prostor -). Mogoče pretiravam (spet), ampak takrat sem še bolj. Moji odzivi so pretiravali. Sploh nisem bila jaz! Vsaj dolgo že nisem bila takšna. Skoraj kakšno leto. In vse se zdi tako čudovito, pa čeprav nemogoče.

Ugotovila sem, da jaz takšna ljubiteljica živali imam krilo iz usnja! Najprej sploh nisem vedela, nisem ravno posvečala pozornosti materialu in potem sem preverila in baje da je res. Prav grozno se počutim.. kot bi izdala samo sebe in seveda živalce. Ampak sedaj je kar je in mislim, da ga bom imela še kdaj oblečenega. Prav udobno se počutim v krilcu -) (razlogov ne bom navajala).

Takšna grozna ugotovitev ravno na dan rojstnega dne Minke (moje zajklice :*) -no nisem ji upala izdari tistega s krilcem-.
Z menoj je že celih sedem let -). Čeprav sem nekoč nekje prebrala, da pritlikavi kunci živijo le sedem let ali manj. Lahko dokažem, da ni tako.. zdrava prehrana, izpolnjevanje vsega kar si zaželi (pa četudi ob treh ponoči - kot danes) in vsa tista ljubezen.. Spomnim se, da ko je bila še zelo majhna (celo suhcata ja :)), je veterinar rekel, da bo najverjetneje umrla, zaradi bolezni, ki jo je takrat imela. In spomnim se, kako smo se vsi tega bali (jaz sem jokala dneve in noči) in smo jo ves čas polnili z ljubezijo.. niti trenutka ni bila sama. In potem je čudežno ozdravela. Vidite kaj vse dela ljubezen -)
Nekoč sem nekje brala..
Nihče ni tako star, da ne bi mogel živeti še eno leto in nihče ni tako mlad, da ne bi mogel umreti že jutri.

Sneg.. kako romantično :). No tega, da je romantično jaz ne bi ravno opazila, ampak če začnem verjet drugim.. bo že držalo. Nimam ravno romantičnih spominov glede snega. Imam samo spomine na odhode domov iz osnovne šole in vse sošolce, ki smo skupaj to premagovali. Vedno smo se ustavili in poigrali v tem času. Ponavadi mi to ni bilo niti najmanj všeč, če pa pomislim je bilo zelo lepo. Prijetno in sproščeno. Največkrat se je sprevrglo v prepir, ker smo bile me punce že bolj zrele (kao) :). Ah.. kje so tisti časi.

(Si tú no estás junto a mí, no puedo cantar no soy feliz. Y poco a poco, me vuelvo loco, loco de amor.!!)