Biti zaljubljen.. gledati to osebo vsak dan in čeprav se ona ne ozira za teboj, je to lepo. Že to da jo občuduješ, da sam kradeš poglede, pa čeprav ti niso namenjeni iz enakih razlogov. Vse te spravlja v veselje. Ljubezen ni uslišana, ampak je vseeno prisotna. Tukaj. Sedaj in vsak dan. Je kaj lepšega, kot to imeti pred očmi, saj se z njimi po moje najlepše zaznava. Ampak vseeno tista misel na uslišano ljubezen ni nikoli odveč. Velikokrat si zaželiš nekaj, česar si podzavestno sploh ne želiš. Ne pomisliš na posledice svoje želje, ki ti ne bi bile všeč in ko se dogajajo se končno zaveš: ne tega pa si jaz ne želim.. tega si nisem želel!
Želiš si "popolnost" in recimo da je ljubezen obojestranska. To naj bi bilo najpomembneje an? Sedaj pridejo druge težave. Kot vedno.. nove. Lahko je takšna in vseeno ni popolna. Lahko da sploh ni ljubezen ali pa je tako daleč in tako nemogoča. Vse in vsi so proti njej, da se mora skriti pred svetom. Pred sabo. To je veliko huje, kot tista iz prvega primera. Veš kaj vse bi lahko bilo.. pa vseeno ni. In nikoli ne bo.