Nič ni lažjega kot govoriti nekaj česar ne misliš.. nekaj česar si ne želiš. Lahko te trenutna volja tako potegne vase, da pridejo na dan vsa čustva, ki si jih ves čas tako tlačil.. Ki jih nisi želel videt. Pravzaprav jih ne znaš razumeti.. razbrati. Kaj predstavljajo?
Te res to žalosti ali je kriv samo depresiven dan, v katerem ni šlo vse tako kot si si zamislil. In potem pride tisto veselje, sproščenost.. ki se v trenutku spremeni.. kar naenkrat. Nekaj iz tebe govori in preprosto ne gre drugače. Če bi lahko vsi govorili iz sebe bi bilo veliko lažje.
In pride zbegano jutro. Sanje? Niti ne. Vse delam tako podzavestno, kot vedno. Običajen dan? Mogoče.
Stopim pred tiste vesele obraze. Niti trenutka nevolje več.. vse se naenkrat posvetli in ugotoviš, da je bilo samo del tvoje osebnosti. Eno veliko pretiravanje! Tukaj imam svoj svet, ki ga ne želim spreminjat. Vse do sedaj je bilo dobro in tudi tako bo dalje. Kakšni novi začetki.. samo prepuščanje se dogajanju. Nič več zavračanja tistega novega.. za nekaj kar ne obstaja -)

Ko pa hodim tako sama me duši in ne razumem kaj mi spet manjka.. tisti občutek da si nečesa želiš pa ne veš česa (spet!). Morala bi biti samo ena stvar drugačna, ena sama sprememba, ki bi pritegnila pozornost in bi pozabila na vse ostalo. Misli so tako glasne, ampak hkrati tako nejasne. Če bi imela vsaj nekoga, ki bi mi lahko to pojasnil.. Zakaj se samo jaz ubadam s tem..
Strah me je biti sama s seboj. Preveč turobno je. Takoj ko pa opazim druge ljudi okoli sebe postane bolje. Misli se stišajo. Mahajo mi neznani ljudje, kar bi mi v drugih dneh šlo zelo na živce.. danes pa me prav veseli in celo izsili nasmeh. Opažam da nisem sama.

Vse je dobro do takrat, ko si spet zaželim (ne.. ni to želja!) da bi bilo po moje. Da bi samo rekla in bi se zgodilo. Zdi se mi tako verjetno, da že iščem, kje je sedaj uresničitev. Zakaj preprosto ne odneham! Sama s seboj se prepiram in nikakor ne zmaga nobena polovica. Lahko se samo odločim.. ja ta bo.
The end.