Med vso množico opaziš toliko znanih obrazov.. Ob vsakem začutiš nekaj drugega. Vsak ti daje nek spomin, ki se obudi samo od pogledu in misli nanj. In potem zagledaš tistega, ki ti je nekoč bil "bog", sedaj pa je enak kot vsi ostali. Kako je lahko bil toliko časa nekdo, ki ga nisem nikoli niti opazila in potem je kar iznenada postal Tisti. Tisti, ki mi je dajal smisel, lepšal cele dneve, tedne.. ki me je prevzel z enim samim pogledom. Takoj nisem bila več jaz in me je neka sila potegnila vase, da nisem imela nadzora. Se je sploh kdaj zavedal, da bi na njegov ukaz naredila vse, kar bi si zaželel.. Da je bil v mojih očeh pravi bog! Kako se lahko to tako zelo spremeni.. kako mi je lahko vseeno, če se najina pogleda srečata ali se celo dotaknema, ko pa sem včasih ob tem ponovno zaživela. Saj je še vedno prisotno neko blago zadovoljstvo, ampak kam je šla tista sila? Kar izginila je.. pojedel jo je čas. Se lahko kaj takega sploh ponovi? Zdi se tako nemogoče.. tako oddaljeno in nedosegljivo. Sploh ne vem, če je to dobro. Tisto mesto je prazno in občutek imam, da bo tako vedno. Nima smisla.. bo že prišlo. Saj bo, kajne?

V vsakem obdobju v življenju je neka stvar najpomembnejša. Ko sem bila majhna sem sanjarila o tem, kako bom nekoč lahko nosila visoke pete -).. takrat mi je bilo vse to tako pomembno. Veselilo me je, če sem se najbolje skrila pri skrivalnicah in bila sem žalostna če sem mogla biti slepa miš. Kasneje sem začela odkrivati kaj je to ljubezen in zdelo se mi je prav zanimivo. Sedaj pa ostaja samo misel na to, da bom nekoč odšla nekam, kjer se bo začelo pravo življenje.

(čarovnica in sir nista bila nikoli skupaj in nikoli ne bosta)